Marica Strnad se je rodila 9. septembra 1872 v družini notarskega uradnika v Šmarju pri Jelšah. Med letoma 1887 in 1891 je obiskovala učiteljišče v Ljubljani. Po letu 1891 se je najprej zaposlila na dekliški šoli v Šentjurju, kjer je ostala do leta 1895, nato je bila premeščena v ljudsko šolo v Krembergu, kasneje pa še v šolo Sv. Jakob v Slovenske gorice, kjer je spoznala kaplana Alojza Cizerlja, s katerim se je zapletla v razmerje. Zaradi družbeno nesprejemljivega razmerja sta se bila leta 1899 prisiljena umakniti v Rusijo, kjer sta prestopila v pravoslavno vero ter se poročila.
Marica Strnad je že pred odhodom v Rusijo objavljala svoje literarno-polemične prispevke v reviji Popotnik. V njih je polemizirala o problemih otroške vzgoje, o problemih obiskovanja šole podeželskih otrok in o položaju šolskih učiteljic. Pod psevdonimi Alenčica, Alenka, Breda, Danica, Marica II, Šmarska in Karandaš je objavljala tudi v Ljubljanskem zvonu, Vesni, Slovenskem narodu, Slovanskem svetu, Slovenki in Slovenski gospodinji. Zavzemala se je za enakopravnost žensk na delovnem mestu, pozivala k ustanavljanju ženskih društev in spodbujala sklepanje nacionalno homogenih zakonskih zvez med Slovenci in Slovenkami. V Slovenskem narodu je med letoma 1898 in 1900 objavila nekaj potopisov (na primer novelistični potopis V megli, 1898), zaradi katerih velja za eno prvih slovenskih potopisk.
Marica Strnad in Alojz Cizerlj sta se kot učitelja zaposlila v Kišinjevu na tamkajšnji nemški gimnaziji, vendar je njuno skupno življenje trajalo samo do leta 1905, ko se je Alojz Cizerlj zaradi domotožja vrnil na svoje posestvo na Velikem Vrhu v Halozah, kjer je leta 1911 umrl. Posestvo je pripadlo Marici Strnad, ki ga je leta 1915 podarila svojemu mladoletnemu sinu. V Rusiji je ostala do leta 1920, čeprav se je občasno vračala v domovino in ohranila stike z nekaterimi slovenskimi intelektualci in intelektualkami, kot sta bila Anton Aškerc in Marica Nadlišek Bartol. V tem obdobju je pesnila v francoščini, nemščini in ruščini. Prevajala je Antona Pavloviča Čehova ter občasno objavljala v Slovenskem narodu in Slovenski gospodinji.
Po vrnitvi iz Rusije se je do upokojitve zaposlila kot učiteljica na osnovni šoli pri Sv. Barbari. Leta 1927 je izdala pesniško zbirko Rdeči nageljčki. Po upokojitvi se je s kolegico, profesorico in glasbenico Ervino Ropas, preselila v Maribor, kjer sta živeli skupno življenje. Med nemško okupacijo Maribora ob izbruhu druge svetovne vojne se je preselila k sinu Nikolaju na Veliki Vrh v Halozah, po njegovi smrti leta 1949 pa se je vrnila k Ervini Ropas v njeno domače Novo mesto. Umrla je leta 1953.