Vida Jeraj se je rodila 31. marca 1875 na Bledu. Njeno pravo ime je bilo Frančiška (Franica) Vovk. Družinsko je bila povezana s Francetom Prešernom. Njen oče France Vovk je bil alkoholik in nasilnež, kar je zaznamovalo njeno otroštvo. Po izgubi posestva zaradi dolgov se je Frančiškina mati Neža skupaj z njo selila zaradi dela. Frančiška je ljudsko šolo obiskovala na Bledu in nato pri uršulinkah v Ljubljani, potem pa se je leta 1887 z materjo preselila k stricu v Dunajsko Novo mesto (Wiener Neustadt), kjer je obiskovala meščansko šolo. Po zaključku šolanja se je se vrnila v Ljubljano in se vpisala na učiteljišče ter ga leta 1895 končala z odliko. Službo učiteljice je dobila v Ljubnem na Gorenjskem in potem v Zasipu pri Bledu.
Leta 1901 se je poročila z glasbenikom Karlom Jerajem, članom dunajske dvorne opere. Preselila sta se na Dunaj, kjer se je Vida Jeraj vključila v družbo slovenskih kulturnikov, kot so Lojze Kraigher, Ivan Cankar in Oton Župančič. Za nekaj časa se je z družino preselila v Purkersdorf blizu Dunaja, kjer so živeli v času prve svetovne vojne. Njeno psihično stanje je odločilno zaznamovala smrt šestletnega sina. Po koncu prve svetovne vojne se je družina vrnila v Ljubljano, saj je Karel sprejel službo predavatelja na Slovenski glasbeni matici. Po povratku v Ljubljano se Vida Jeraj kljub prizadevanju ni uspela uveljaviti v slovenski javnosti in si je po dolgem obdobju boja z depresijo 1. maja 1932 v Ljubljani vzela življenje.
Vida Jeraj je bila dolgo časa razumljena le kot sopotnica slovenske moderne, včasih celo kot Murnova epigonka. Pisala je poezijo in jo objavljala v časopisih Slovenka, Angeljček in Domači prijatelj ter prevajala dela ruske literature. Znano je, da je vzdrževala korespondenco z Antonom Aškercem in Josipom Murnom, s katerima si je dopisovala tudi o pisanju; iz teh pisem je razviden pokroviteljski odnos pesnikov do literature žensk. Svojo poezijo je leta 1908 objavila v knjižni obliki z naslovom Pesmi, ki ni naletela na dober sprejem pri tedanji literarni kritiki. Njena poezija je prežeta z motivi iz ljudskega slovstva in narave, po drugi strani pa izrazito intimistična in erotična. Vida Jeraj tako v svoji poeziji upodablja novo žensko, za katero je značilno, da ne skriva svojih čustev in se ne more podrediti moškemu. V njeni poeziji je najti tudi temačne pesmi z motiviko osamljenosti, smrti in samomora. Po prvi svetovni vojni se je Vida Jeraj posvečala le mladinski literaturi in je leta 1921 izdala zbirko pesmi za otroke z naslovom Iz Ljubljane čez poljane. Njene otroške pesmi so slogovno blizu Župančičevi poeziji za otroke in v njih prevladujejo motivi iz narave in humor. Napisala je tudi otroško igro Desetnica, ki jo je uglasbil njen mož, in na šolah izvajala pravljične ure za otroke.