Štirje od osmih družinskih članov oče Jožef (62 let), mati Ana (57 let) ter hčerki Marija (22 let) in Amalija (19 let) so kot begunci morali v notranjost Italije. Vojno so preživeli v italijanskem kraju Diano Marina v Liguriji približno 80km od francosko-italijanske meje. Šele po koncu vojne so se lahko vrnili domov v Gabrje na Kambreškem. Tam so se ponovno srečali prvič po začetku vojne s sinovoma ter bratoma Mihaelom in Janezom, ki sta bila že decembra 1918 doma. Štirje bratje Mihael, Franc, Anton in Janez (vsi stari nad 18 let) so bili že na začetku prve svetovne vojne vpoklicani v avstro-ogrsko vojsko. Anton in Franc sta v vojni padla. Za Antona so sicer dolgo časa misli, da je bil v ruskem ujetništvu, vendar so še med vojno izvedeli, da je avgusta 1915 padel v Galiciji. Drugi sin France je padel leta 1918 (zaenkrat še) neznano kje.[1]
Zapuščino družine hranita Pokrajinski arhiv Nova Gorica in Goriški muzej, ki obsega pisma, dnevnike in vremenske kronike od 1915 vse do leta 1942. Sama korespondenca obsega 189 dopisnic in pisem Rdečega križa med letoma 1915 in 1919. Avtorji teh pisem so Gerbčevi družinski člani, ki pišejo iz Diano Marine v Liguriji, Katarina Pušnar in Mihael Gerbec. Same dopisnice bi lahko razdelili v štiri tematske sklope: 88 je dopisnic, ki so jih Gerbčevi poslali iz Italije, 52 pisem in dopisnic, ki jih je Gerbčevim ženskam poslala prijateljica Katarina Pušnar, najprej iz Kranjske, pozneje pa še iz begunskega taborišča v Brucku na Litvi (Bruck an der leitha) na Spodnjem Avstrijskem, sin Mihael je iz avstrijske vojske poslal 36 pisem ter še 13 preostalih ohranjenih pisem pa je različnega izvora. Iz let 1915 in 1916 je ohranjenih malo pisem in dopisnic, natančneje 4 iz leta 1915 in 7 iz leta 1916. Največ pisem je ohranjenih iz leta 1917, kar 140 od skupno vseh 189 ohranjenih pisem iz celotne zapuščine. Od tega 55 pisem izvira od Gerbčevih iz Diano Marine, 48 pisem pa od Katarine Pušnar.[2]
Sama vsebina celotne korespondence je primerna sili razmer in celotnega družbenega dogajanja v tistem času. Govorim o času prve svetovne vojne, kjer so bili družinski člani, prijatelji, znanci ločeni in niso imeli drugih kontaktov, niso imeli informacij o bližnjih. Edini stik, ki so ga imeli, je predstavljala prav korespondenca, zato ne preseneča dejstvo, ki ga kažejo tudi ta pisma, to je o visoki razvitosti in razširjenosti pisemske oz. dopisniške kulture, razvejanosti dopisovalcev in dolgih razdaljah, ki jih je morala prehoditi pošta, da je prišla do naslovnika. Dopisovalci so prav tako morali slediti posebnim navodilom, da so zagotovili, da je njihovo pismo našlo naslovnika. Begunci so si tako v času vojne dopisovali preko Rdečega križa. Njihova italijanska podružnica v Firencah je natisnila dvojne dopisnice (ki jih je bilo prepovedano reproducirati), ki so potovale preko Bureau Zuricois pour la recherche des disparus (Urad za iskanje pogrešanih) v Švici, čigar usluge so bile brezplačne. Urad se je tako zavzel tudi za iskanje pogrešanih sorodnikov ter s svojim delom ponovno vzpostavljal v vojni oz. zaradi vojne prekinjene vezi med družinami in sorodniki.[3]
Neja Vodopivec
[1] Petra Svoljšak. »Slovenske begunske družine v prvi svetovni vojni. Korespondenca primorske družine«. V: Vojne na Slovenskem: Pričevanja, spomini, podobe, ur. Maja Godina Golija (Ljubljana- Petanjci 2012), str. 12-13.
[2] Prav tam, str.14.
[3] Prav tam, str. 15-16.