ZGODBA
KAKO USTVARITI PAMETNO ŽENSKO?

Preučevanje reprezentacij spolov v literarnih delih je pridobilo veliko pozornosti v okviru literarne vede in feministične kritike. Čeprav je to področje razmeroma novo, je fascinantno raziskovati, kako so avtorji in avtorice v preteklosti bili pozorni_e na problematiko spola v svojem pisanju.

Avtorice in avtorji kot navdušene_i opazovalke_ci družbe so svoja razmišljanja o spolni dinamiki pogosto izražali v osebnih pismih. Ta dopisovanja ponujajo edinstven vpogled v njihovo razumevanje vlog spolov in njihova zavestna ali podzavestna prizadevanja, da bi te teme obravnavali v svojem pisanju. S preučevanjem njihovih osebnih pisem lahko pridobimo dragocen vpogled v njihovo zavedanje o spolu in njegovih implikacijah v literarnih stvaritvah.

Fran Govekar tako v pismu Franu Vidicu napiše: »Mlad sem, zato se mi scene, kjer prevladuje čut — strast — usmiljenje — jeza vedno najbolj posrečijo, dočim se mi resni moški in stare, ali vsaj pametne ženske navadno ponesrečijo.« Gre v tem opisu za poudarjanje stereotipa neresne, čustvene in strastne mladosti, ki je v nasprotju z resno starostjo. Zanimivo je tudi to, da Govekar prizna, da še vedno ni doumel pisanja starih ali pametnih žensk. Govekarju se je morda zdel izziv pristno prikazati edinstveno modrost, vzdržljivost in kompleksnost, ki jo imajo starejše ženske. Podobno je tudi pri pisanju inteligentnih ženskih likov, saj je družba dolgo ohranjala škodljive stereotipe, ki spodkopavajo možnost upodobitve inteligentnih žensk. Ustvarjanje likov, ki izzivajo družbene norme, zahteva občutljivost in globoko razumevanje odtenkov psihološke karakterizacije v literarnem delu.

V prid temu, da je imel Fran Govekar razvit čut za reprezentacijo spolov v literaturi priča tudi drugo pismo Franu Vidicu. Vidic je svojemu prijatelju poslal rokopis na vpogled in mu Govekar podaja kratko recenzijo prebranega: »Smatraj ta rokopis za skelet ter spiši počasi daljšo, bolje motivirano in tehnično elegantnejše zasnovano novelo. Svetujem Ti nadalje, da finejše, rahlejše naslikaš polagoma se razvijajočo ljubezen, da diskretno in nuancirano stopnjuješ njegove boje do elementarnega pojava spolske strasti ter takisto psihološko rišeš kapelanovo junaško resignacijo. Olgino duševno življenje si skoro čisto prezrl!«. Zdi se, da je Govekar dodobra razumel pomen ustvarjanja razvitih ženskih likov v literaturi. Ko ženski liki dobijo psihološko globino, ki si jo zaslužijo, to ne le obogati pripoved, ampak vpliva tudi na resnični svet. S predstavitvijo žensk kot kompleksnih posameznic z lastnimi edinstvenimi psihološkimi življenji pisci prispevajo k širšemu kulturnemu premiku k enakosti spolov.

mag. Darko Ilin