ZGODBA
O DOMOVINI V SRCU, DIETI SLOVENSKEGA NARODA IN CANKARJEVIH Z ALKOHOLOM IMPREGNIRANIH IN NIKOTINOM OŽLINDRANIH ŽIVCIH
Na današnji praznični dan smo v naši zbirki pobrskali, kaj se skriva pod ključno besedo domoljubje. Našli smo pisma avtorjev in avtoric moderne ter pisma izseljenk in izseljencev. V slednjih je v ospredju spomin na prvo domovino in velikokrat tudi želja po vrnitvi v domači kraj, umetniki in umetnice pa jo doživljajo drugače.
Na današnji praznični dan smo v naši zbirki pobrskali, kaj se skriva pod ključno besedo domoljubje. Našli smo pisma avtorjev in avtoric moderne ter pisma izseljenk in izseljencev. V slednjih je v ospredju spomin na prvo domovino in velikokrat tudi želja po vrnitvi v domači kraj, umetniki in umetnice pa jo doživljajo drugače.
O DOMOVINI V SRCU, DIETI SLOVENSKEGA NARODA IN CANKARJEVIH Z ALKOHOLOM IMPREGNIRANIH IN NIKOTINOM OŽLINDRANIH ŽIVCIH
Še posebno zanimivo se nam zdi pismo Otona Župančiča iz leta 1909. V njem je odgovoril na Cankarjevo prošnjo, da mu pošlje kakšno pesem za »nekak album«, ki sta ga s Hinkom Smrekarjem pod naslovom »Konkurz« nameravala izdati pri založbi Lavoslava Schwentnerja. Cankar je še dodal, da s Smrekarjem v njej objukujeta »žalostni konec vse slovenske govorjene in prikazane umetnosti«. Cankarjeva, v nekaj stavkih izražena prošnja, je pri Župančiču vzbudila globok premislek o stanju in položaju slovenske umetnosti, ki se mu ni zdela mrtva. Cankarjev pesimistični pogled je pripisal njegovi želji po samoreprezentaciji nesentimentalnega ostrega kritika vsega, kar ga je obdajalo. Drugačen je bil tudi njegov pogled na slovenski narod, saj je zapisal:
»Narodu treba zdrave hrane – brez dvoma. A ni mu treba diete. Ker je zdrav. Naš narod je zdrav, tako da užije njegova duša brez skrbi tvojo resnično žalost tako kakor tvoje veselje. Tudi malo strupa mu ne škodi: njegov zdravi organizem ga izvrže iz žil, preden mu jih napolni. Mehkužnosti pa ne mara. Meško ni hrana narodu; Meško je za mestne deklice, dokler ne dobe daljših kril (dušnih namreč), in za kontese, Mešku na žalost jih nimamo odveč. Cankar — Ti si strup. Ti misliš, da je narod bolan in da ga z njim zdraviš — veruj mi, narod je zdrav, in če bi bil Tvoj strup hujši, bi ga otroval, a, hvala bogu, naš mali narod je le prevelik organizem za tako količinico. Drastilo za živce — sem pa tja ne škodi, a za vsakdanji kruh ni. Tako mislim jaz o Tebi, Cankar; odkrito rečeno: dokler ne boš velik, pravi človek, ne boš velik, pravi umetnik. To mislim: umetnik naroda, dušni vsakdanji kruh narodu. In pravi človek še nisi, ker si — nervozen nevrastenik. Oprosti, a pojdi vase, in če Ti ni izsušen ves instinkt, uvidiš sam resnico mojih besedi in pravico mojega svéta.«
Kot Cankarjev mladostni prijatelj, je Župančič pristavil še osebni nasvet: »Pusti kavarno, pusti gostilno in pojdi ven, v majki prirodi se izgubi in tam se najdeš; in ko se prebudiš iz svoje malodušnosti (ki ni nič drugega nego z alkoholom impregnirani in z nikotinom ožlindrani živci), boš trezen kot kristal in mlad kakor rana rosa na bilki pomladni. In videl boš, da je življenje lepo, da je zdravje čist cvet, da je svet med in Ti bučela. In čutil boš, da si središče vesoljstva, da je v Tebi sonce, luna in vse zvezde, navadne in repatice, in človeštvo in domovina, da je vse v Tvojem srcu.«
dr. Katja Mihurko Poniž