ZGODBA
Katinka Stanič – pesnica, učiteljica in avtorica ponarodele pesmi

Katinka se je rodila 10. februarja 1848 v Kanalu ob Soči očetu Francu Staniču, malemu posestniku in prevozniku. Odraščala je v času, ko se je na Primorskem prebujala slovenska narodna zavest. Nastajale so čitalnice, društva in časopisi, ki so krepili kulturno identiteto, namreč takrat se je v kanalskih elitnih krogih govorilo še skoraj izključno italijansko ali nemško. Katinka se je tako že mlada vključevala v različne kulturne dejavnosti. Sodelovala je pri čitalniškem gibanju, igrala v gledaliških igrah, deklamirala in nastopala na narodnih prireditvah, tudi v Gorici.

Posebno mesto v njenem življenju je imel skladatelj Josip Kocijančič. Spoznala sta se v čitalniškem krogu, kjer ju je povezovalo narodnozavedno delovanje in ljubezen do umetnosti. Po nekaterih virih naj bi bila celo zaročena. Nastanek pesmi Slovo naj bi navdihnil prav njun odnos in Kocijančičevo slovo ob odhodu na študij.

Pesem je Katinka leta 1873 objavila v goriškem časniku Soča na pobudo uredništva – politik in narodni delavec Karel Lavrič je leto prej v časniku pozval Slovenke, naj s svojim ustvarjanjem pomagajo prebujati narodno zavest in bogatiti slovensko kulturo. Katinkina pesem Slovo je bila eden redkih ženskih prispevkov tistega časa, zato jo je uredništvo sprejelo z velikim navdušenjem in ob objavi zapisalo: »Pričujočo lepo pesem smo prejeli od neke gospodične, vrle Slovenke, z Goriškega. Prav radi smo jo natisnili v svojem, dasi politiki posvečenem listu i nadejamo se, da smo s tem napravili njej sami veselje, svojim čitateljicem in čitateljem pa podali ž njo interesantno berilo. Pisateljice, na noge!«

Katinka se je pod pesem podpisala le s kratico »K.« in moralo je preteči vsaj petdeset let, da se je avtorstvo razkrilo. Našli so namreč urednikov izvod časopisa, kjer so bila dopisana prava imena anonimnih avtorjev. Do takrat pa je Katinkina pesem že ubrala svojo pot. Po uglasbitvi Josipa Kocijančiča je pesem ponarodela in še danes, po stoletju in pol, živi v slovenskih srcih in ušesih.

Sodelovala je tudi s priznanim jezikoslovcem Janom Baudouinom de Courtenayem, kateremu je pošiljala narečno gradivo s kanalskega. S tem je prispevala k ohranjanju jezikovne dediščine svojega domačega kraja. Baudouin de Courtenay se ji je posebej zahvalil v svoji objavi v Soči, kjer je omenil njeno izjemno natančnost in količino poslanega gradiva, ki je bilo pomembno tudi z jezikoslovnega vidika. Objavljena je bila tudi njena anekdota o Valentinu Staniču.

Izšolala se je za učiteljico in približno med leti 1875 in 1882 poučevala v Komnu na Krasu. Poklic učiteljice je bil za žensko tistega časa ena redkih poti do samostojnosti, hkrati pa tudi pomembno poslanstvo. Katinka je tako svoje znanje in ljubezen do slovenskega jezika prenašala na mlajše rodove.

Leta 1882, pri svojih štiriintridesetih letih, za takratne čase kar pozno, se je poročila s poštnim uradnikom Matijo Kokaljem in se preselila v Ljubljano. Tudi tam naj bi bila literarno dejavna. Po zapisih ob njeni smrti gre sklepati, da je še objavljala, a se žal zaradi njene anonimnosti ali skrivnostnosti za psevdonimi njena dela niso ohranila. Le po dveh letih zakona je hudo zbolela na živcih in svoja zadnja tri leta preživela v umobolnici na Studencu pri Ljubljani. Umrla je 4. oktobra 1887 v Ljubljani, stara komaj devetintrideset let.

Posebno dragocen vpogled v Katinkino osebnost nam ponujajo njena ohranjena pisma iz let 1872 in 1873, ko je bila stara štiriindvajset. Pisala jih je Josipu Grasselliju, pomembnemu gledališkemu ustvarjalcu, ker se je želela priključiti dramskemu društvu v Ljubljani. Privlačil jo je svet gledališča in prav gotovo tudi želja po raziskovanju sveta izven domačega okolja.

V pismih poudari, da je vse, kar zna, pridobila predvsem s samoukom. Zazna se njena samokritičnost in skromnost, značilna za ženske v takratni družbi. Bala se je tudi sramote, ki bi jo doletela, če ji ne bi uspelo, sploh zaradi majhnosti njenega domačega kraja. Pisma razkrivajo njeno toplino in odprtost, tudi zaupljivost, saj se z Grassellijem hitro spoprijateljita in Katinka bi se pogumno preselila v Ljubljano k neznancem, da bi uresničila svoje igralske in umetniške ambicije.

Če pisma umestimo na časovnico, se tri leta pred njimi zgodi Kocijančičev odhod na Dunaj, dva meseca po zadnjem pismu pa Katinkina prva objava v časniku Soča. Glede na vsebino pesmi Slovo je Katinko Kocijančičev odhod čustveno precej zaznamoval in je mogoče, da je tako potem iskala svojo pot ven iz malega domačega kraja, kjer bi svobodneje zaživela in se prosto umetniško izražala.

Karin Krivec

Pisma Katinke Stanič lahko preberete na tej povezavi.