ZGODBA
Odmevi čez Atlantik: Pisma spomina družin Fradel/Fabjančič

Ob koncu 19. stoletja, v obdobju, ko sta se v dolini pod Slavnikom rodila in odraščala Janez Fradel ter Marija Fabjančič (kasneje Fradel), so v tistih koncih obstajale tri vasi: Bač, Povžane in Materija. Družine, ki so živele v teh vaseh, med njimi tudi družini Fabjančič iz Povžan in Fradel iz Bača, so bile tesno povezane in delovale kot ena skupnost. Tesni odnosi so temeljili na medsebojni pomoči, člani različnih družin pa so se pogosto poročali med seboj. Tako se je na primer iz zakona Josefa Fabjančiča in Marije iz hiše Biščevi rodilo osem otrok, med katerimi sta bila tudi Marija in njen brat Jožef Fabjančič. Iz zakona Valentina Fradela in Ivane Fabjančin pa se je rodil Janez Fradel. Prav Marija, Jožef in Janez so bili osrednji pošiljatelji in prejemniki pisem, ki tvorijo jedro korespondence med družinama Fradel in Fabjančič, ter so tako ohranili vezi med Ameriko in domovino.

Marija Fradel, tako kot mnoga druga dekleta v vasi, ni imela veliko priložnosti za izobraževanje. Njena osrednja naloga je bila pomagati v hiši svojih staršev, opravljati delo na polju, nositi pridelke na tržnico v Trst ter pomagati materi pri gospodinjskih opravilih, dokler se ne bi poročila v »dobro« rodbino in s tem zagotovila blagostanje za svojo družino in mir v vasi. Kot piše Amy Fradel (2023) v svoji knjigi, je bila Marija v obdobju odraščanja zelo blizu svojemu bratu Jožefu, s katerim sta se vedno varovala in zaupala drug drugemu. Ta globoka vez je močno prisotna tudi v njuni kasnejši korespondenci.

Janez Fradel je, podobno kot mnogi mladi moški iz doline pod Slavnikom, sledil poti, ki je obetala boljšo življenjsko prihodnost za njegovo družino. Sprva so se številni mlajši sinovi izselili v Trst, kjer so iskali delo in možnosti za preživetje. Vendar pa je v obdobju med letoma 1890 in 1914 postajala selitev v Ameriko vse bolj uveljavljen »trend«. Tako se je tudi Janez leta 1909 odpravil čez ocean, da bi delal kot sekač v Zahodni Virginiji, z željo, da s težkim delom izboljša življenjske razmere svoje družine.

Amy Fradel (2023) v svoji knjigi navaja, da se je ljubezenska zgodba med Janezom in Marijo začela že, ko ji je dvanajstletni Janez poslal razglednico s tržnice v Trstu. Vendar pa je ključni trenutek njune vezi nastopil med njegovim kratkim povratkom iz Amerike v letih 1912–1913, ko sta se njuna čustva dejansko poglobila in utrdila. Janez, takrat še vojak, je leta 1913 zapustil položaj v avstro-ogrski vojski in spet odpotoval v Zahodno Virginijo, kjer je znova delal kot sekač lesa. Ob tem ni vedel, da je njegova takratna punca, Marija Fabjančič, že noseča z njunim prvim otrokom. Štiri mesece kasneje, 13. julija 1913, je Marija zapustila svojo domovino in se z ladjo iz Trsta podala proti New Yorku. Sanjala je, da se bo čez dve leti vrnila z možem, otrokom in dovolj prihranki za širitev kmetije pod Slavnikom, pri tem pa pobegnila sramoti, ki jo je družini prinesla njena nezakonska nosečnost in zaradi katere so postali tarča vaških obrekovanj.

Življenje v Ameriki je Janezu in Mariji prineslo priložnost za izboljšanje življenjskih pogojev. Janez je imel redno službo s stabilnim prihodkom, kar jima je omogočalo boljše življenje v primerjavi z razmerami v domovini. Marija v svojih pismih izraža, da so se njuni življenjski pogoji občutno izboljšali, kar je bilo opazno v primerjavi z izkušnjami njihovih sorodnikov in prijateljev v Evropi, še posebej v času vojne. Vendar pa je Janezu na delu pretila nevarnost, Marija pa se je, še posebej po rojstvu hčerke Ivanke, pogosto počutila osamljeno in je hrepenela po domu. Prav iz te nostalgije so izhajala pisma, ki jih je pošiljala družini in prijateljem v Slovenijo ter so preko Atlantika potovala skoraj 50 let, od leta 1913 do 1961.

V pismih, ki jih je Marija izmenjevala predvsem z bratom Jožefom, pa tudi z drugimi družinskimi člani – mamo, očetom, nonotom, sestrama Tono in Rezino, Janezovim očetom Valentinom in drugimi – je spoznavala vsakdanje navade domačih, razmere v dolini pod Slavnikom, zdravje bližnjih in dinamiko življenja v domovini. Hkrati pa je v pismih izražala tudi strah pred pozabo, saj je bila tisoče kilometrov oddaljena od svojih najbližjih. Kot je zapisala Amy Fradel (2023), so tudi člani Marijine in Janezove družine v domovini njuna pisma nestrpno pričakovali in se pogosto zbirali okoli njih.

V enem od pisem, datiranem 18. avgusta 1913, piše Jožef svoji sestri: »jaz mislim da se spominjaš še rojstne hiše gotovo tije lepša in bolj sercu kakor nar večja Amerkanska ali vsemu se človek privadi jaz sebode privadil prez tebe in ti prezmene Ali pozabil te nebodem nikoli.« Čeprav so se skozi desetletja pisma spreminjala v tonu – v zgodnjih letih pred vojno je iz pisem velela želja po povratku domov, medtem ko so pisma iz vojnih časov pogosto vsebovala sporočila, da je dobro, da Marija ni ostala v Evropi – so ta pisma predstavljala rdečo nit med družinskimi člani na obeh straneh Atlantika. Predstavljala so vez, ki je presegala prostor in čas, ter bila pomemben vir tolažbe za pošiljatelje_ice in prejemnike_ice, pa tudi neprecenljiv vir informacij za kasnejše generacije.

Zgodba se simbolno sklene v trenutku, ko je vnukinja Janeza in Marije, Amy Fradel, na podstrešju hiše svoje matere našla pisma, ki sta jih njena stara starša izmenjevala z družinskimi člani in prijatelji. S tem je tudi sama vzpostavila čezprostorsko in čezčasovno vez s svojimi predniki. Na podlagi teh pisem je Amy Fradel rekonstruirala migrantsko izkušnjo svoje družine in v svoji znameniti knjigi Four Acres under Slavnik: A Slovenian Migration Story ujela bistvo kulture spomina. V delu dokumentira potovanje Janeza in Marije, oživlja njihove zgodbe ter poglobi raziskovanje njihovih upanj, izzivov in prilagoditev v novem svetu.

Dediščina Janeza in Marije Fradel tako živi naprej, vtkana v življenja njihovih potomcev. Amy s svojo knjigo poskrbi, da žrtve in sanje njenih prednikov ne ostanejo le odmevi preteklosti, temveč postanejo žive pripovedi, ki oblikujejo identiteto prihodnjih generacij.

Izvor informacij in fotografij družine Fradej/Fabjančič: Fradel, Amy. 2023. Four acres under Slavnik: a Slovenian migration story. Belfast (Maine): Head of Tide Press.

Sara Vukotić