ZGODBA
"SEM PO DOLGEM ČASU NAPISAL TALE ZALJUBLJENI LIST"

Gregorjevo, star praznik, ki ga praznujemo dvanajstega marca in izvira še iz predkrščanskih časov, je pred vrati. Včasih je bil to prvi spomladanski dan, ki je pomenil simbolno prelomnico med temo in lučjo, hladom in toploto, v naravi se je začelo rojevati novo življenje. Zato je obveljal rek, da se ptički ženijo na gregorjevo. Iz tega izročila je gregorjevo postalo tudi praznik ljubezni in zaljubljencev. Na ta dan naj bi se mlada dekleta ozirala v nebo in s pogledi iskale ptico, saj naj bi prva, ki so jo ugledale, imela lastnosti bodočega moža.
V zbirki Pisma je veliko pisem, v katerih je govora o ljubezni. Še posebno veseli pa smo, da smo pred nedavnim vanjo dodali pisma Franje Tavčar, rojene Košenini, in Ivana Tavčarja iz časov, ko še nista bila poročena. V pismih odkrivamo množino, širino in globino čustev, ki sta si jih kot zaljubljenca izpovedovala v času, ko sta bila fizično ločena. Prvo pismo, v katerem je Ivan Franji izpovedal ljubezen, je nastalo kmalu po tistem, ko sta se spoznala. To je bilo leta 1884 na neki veselici, kjer je, da bi vzbudil njeno pozornost, preplačal oleandrov cvet, ki ga je prodajala v dobrodelne namene. A prvo pismo ji je poslal šele dve leti kasneje, ko sta bila že zaročena. V prvotno neodposlanem pismu je zapisal:

»Že dolgo  imate priliko, opazovati, kako sledim kot senca vaši drobni postavi, in neprenehoma dozdeva se mi, da sem podoben zaljubljenemu dijaku, ki so že od nekdaj zasledovali Vaše korake. Dozdeva se mi pa tudi, da stvar ne smé taka ostati, ker z golim zdihovanjem in samimi pogledi, (kakoršnih imate Vi brezštevilno v Vaših velikih očeh in kateri se morda še na druge Vaše srečevalce – kojih imate v mojo žalost tudi brez številno – s tisto rahlostjo, ki je mene omamila, vsipajo,) mi ni pomagano, in dan za dnevom se bolj pogrézam v nekako negotovost, ki mi dela življenje neprijetno in nestrpno.

Da ti negotovosti konec napravim, odločil sem se s teškim srcem (ker vest mi daje očitanja, da sem morda prestar in predolgočasen za Vas, ki ste komaj prestopili prag pravega življenja), da sem po dolgem času napisal, ta le zaljubljeni list, kojega bote pokončali, če njega obseg Vam všeč ne bode. In odpustili mi ga bodete tudi, ker je pred mano živelo že mnogo in starejših ljudi, ki so tudi hoteli imeti mlado ženico, da si so se jim pričenjali lasje siveti po zaljubljeni glavi.«

Ivan je še večkrat podvomil, ali jo lahko osreči, zato mu je v pismih skušala razbliniti dvome z izražanjem ljubezni: »Prepravši Tvoj mi toli ljubi listič, se nisam mogla dokaj čuditi da se umisljuješ, da bi jaz s Teboj ne bila srečna. Vprašati Te moram kde naj po tem sreče iščem če je ne najdem zlati, pri Tebi Kako naj se mi svet dopada, če ne s tabo? Vidiš, zdaj si zlezel v zadrego z odgovorom i moja je zmaga. Če je pa Tvoje življenje odvisno ob mojej sreči doživiš gotovo Metuzalemsko starost.«

Franja Tavčar se je v družbi po poroki uveljavila kot podpornica ženskega gibanja in umetnosti. Bila je med tistimi naprednimi Slovenkami, ki so ustanovile Splošno slovensko žensko društvo in bila njegova predsednica. Kot je v Slovenskem biografskem leksikonu o njej zapisala Marja Boršnik, se je »[s] svojo življenjsko vedrino, pogumom, zvestobo in dobrosrčnostjo [...] precej zarezala tudi v moževo pisateljsko delo, presledkoma ga oplajala do konca Tavčarjeve ustvarjalnosti. [...] Ozki krog meščanskega ženstva je širila na območje srednjega stanu in ga povezovala v družbenoprosv. akcijah ženstva liberalne (Tavčarjeve) smeri tedanjega časa.«

Ob zgoraj navedem pismu lahko preberete v zbirki Pisma še mnogo drugih ohranjenih pisem, ki sta si jih izmenjala Ivan in Franja, in jih hrani knjižnica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Najlepše se zahvaljujemo njeni vodji gospe Petri Vide Ogrin, da so nam posredovali preslikave pisem, ki jih prav tako najdete v zbirki. Vabimo vas k branju in ogledu, saj so Franjina pisma tudi lepo okrašena.