ZGODBA
OD »SUŽNJE« NA KMETIJI DO HIŠNE POSESTNICE V LJUBLJANI

Marija Verbič, poročena Borštnik in Tekavčič, je imela zelo razgibano življenje, zanjo je vse do smrti prvega moža, Janeza Borštnika, veljal rek, ki ga je Zofka Kveder zapisala v romanu Njeno življenje, da »ženska ni krmilarica svoje usode«. Janez Borštnik, s katerim se je poročila 3. februarja 1868, je bil lahkomiseln pustolovec in človek, ki je vedno želel živeti preko svojih zmožnosti, zato si je denar izposojal pri sorojencih.

Tudi Marija je doživela veliko nosečnosti, iz matičnih knjig in pisem lahko razberemo, da je rodila deset otrok: Ivana (1869), Franca (1871), Marijo (1874) Leopolda (1876), Viktorja (1878), Miroslava (1881), Ivanko (1884), Srečka (1886), Marijo (1888) in Milana (1889), štirje niso dočakali odrasle dobe. O svojem življenju na Borštnikovi domačiji je svakinji Mariji, ki ji je v težkih časih priporočala molitev, pisala:

"Pri nas je bil malokrat kakšen hlapec, večina so bili najemniki, in najemnik, pa veš, si izkušena, komaj žlico doli dne, pa že hitro teče na svoj dom, in tako za moliti jih ni ostalo skoraj nič. Tudi dostkrat je blo to, posebno ob nedeljah, ko sem imela 10 glav živine v hlevu, pa nisem imela ne hlapca ne dekle in v nedeljo tudi ne najemnika. Tako potem ni imel kedo moliti. Jaz sem mogla pridno delat, nisem imela čas misliti na molitev in tudi to rečem, ko bi on denarja ne imel, ne bi vedno okrog hodil, potem ko je ostal kakšen dan doma pri delavcih, mu je blo zarad pomanjkanja gospodarstva vse narobe. /.../ To pa moram reči, kar se tudi ti lahko spominjaš, da sem trpela pri tej hiši po živinsko, da nisem imela nikakoršnega življenja, nikakeršnega veselja, bila sem vselej suženj."

O odvisnosti ženinega ugleda od moževega je v istem pismu trpko, a bistroumno, zapisala: »Rekla pa sem že dostikrat in to je resnica, da kedar gre gospodarstvo prav, vsak pravi, on je izvrsten gospodar, je priden in varčen, če pa gre slabo, ni nič vredna gospodinja, nima v hiši molitve, nima pravega reda in sploh ni nič vredna.« Ko je Marija pisala to pismo, je družina že živela v Ljubljani, kjer je Janez Borštnik imel gostilno, natančneje v Kurji vasi 4 Po moževi smrti je najprej vodila gostilno v Kurji vasi, nato je imela gostilno v središču mesta, v Prešernovih ulicah (današnja Čopova ulica). Vse to gotovo priča o njeni ambicioznosti in sposobnosti, ki pa sta se lahko izrazili šele po moževi smrti. Janez Borštnik je za posledicami daljše bolezni (tuberkuloze) umrl 4. marca 1893, vendar je iz pisem razvidno, da je vsaj od leta 1891, ko je bil zaradi dologov zaprt na Žabjeku, prevzela ona skrb za družino in gostilno. Konec leta 1899 se je znašla v časopisih, saj je nastopila kot priča v sodnem procesu proti morilcu Blažu Ravniku kot njegova ljubica, še predtem pa jo je zaradi prešuštva tožila njegova žena. Ravnik je poleg umora poskrbel za senzacionalno novico še, ko je zbežal iz svoje zaporniške celice na Žabjeku in so ga lovili po strehah sosednjih hiš. Kot beremo v Slovenskem narodu, se je Marija Borštnik leta 1900 odločila za odhod v Ameriko. Tam se je morala najprej spopasti z zlobnimi jeziki, ki so trdili, da je čez Atlantik zbežala zaradi umora moža. V Ameriškem Slovencu je objavila naslednji zapis:

»Lansko leto v svečanu sem došla v Ameriko. Takoj se je bila raznesla govorica, da je došla v Joliet neka ženska, ki je v Ljubljani umorila svojega moža in je pred kaznijo pribežala tu sem. Vsakdo pa ne ve, da je tako grozna in neresnična očitanja in obrekovanja preveč težko molče prenašati zato svarim prav resno vse tiste, ki so doslej to laž raznašali naj tega v bodoče več ne store. Moj, pokojni mož Ivan Borštnik je umrl pred osmimi leti na jetiki, ki je rodbinska bolezen in na kateri je pet let bolehal. Kdor se če kaj več o tem prepričati naj piše na magistrat v Ljubljano!«

Podpisala se je kot »Marija rojena Verbič, udovela Borštnik, poročena Tekavčič«. V časopisu ameriških Slovencev Enakopravnost najdemo tudi podatek o njeni smrti: »V torek je umrla 60 let stara Marija Tekavčič roj. Verbič iz Verhnike, soproga s. Jos. Tekavčiča, 1111 N. Chicago St. Pokojnica je bolehala že več let, a zadnjih par let pa je izgubila vid popolnoma. V Ameriki je bivala 20 let, ves čas v Jolietu. Poleg soproga zapušča še v stari domovini tri sine in eno hčer.«

Njena življenjska zgodba priča o tem, da je ženska v patriarhalni dobi 19. stoletja lahko uresničila svoje sposobnosti in ambicije šele kot vdova, saj je bil s tem njen položaj bolj ugleden kot položaj neporočene ženske. Kot izseljenka je Marija Borštnik uresničila še eno izmed, ne tako redkih, ženskih usod na Slovenskem v poznem 19. stoletju.

Prof. dr. Katja Mihurko