ZGODBA
VESEL, SREČEN BOŽIČ!!!!!!!!!!!

"Vesel, srečen Božič!!!!!!!!!!" Tako je zapisala Zofka Kveder voščilo Ivanki Anžič leta 1899. To pismo je le eno od 114 pisem v naši zbirki, v katerih beremo tudi o božiču. Za vse avtorje in avtorice teh pisem pomenijo božični prazniki velik dogodek in če so oddaljenosti med njimi velike, izražajo žalost nad tem, da jih ne bodo preživeli skupaj.

Za pisateljice in pisatelje slovenske moderne pa so ti prazniki tudi obdobje, v katerem je več možnosti za zaslužek. Tako beremo v pismu urednika Frana Govekarja prošnjo Ivanu Cankarju: »Napiši mi za Božič kolikor možno ganljivo povest vsaj za 6 okenj! Piši pa priprosto, brez dekadence in tiste strašne »psihologije«!! Za narod.« Zofka Kveder pa je Marico Nadlišek spodbujala, da naj ne obupa pri urednikovanju prve slovenske ženske revije in ji obljubljala: »Tiskajte, jaz Vam pošljem še več. Za verne duše kaj, za Božič kaj, o delati hočem!«

A vedno Zofka Kveder ni bila tako polna energije, saj je v pismu Ivanki Anžič iz Švice zapisala: »Meni se izvrstno godi, samo danes se me prijema melanholija. Vsaj veš Božič! – Torеj Bog daj srečo!« Podobno je čutil tudi Josip Murn, kakor se je zaupal v pismu Vidi Jeraj, 20. decembra 1900: »Lotil se me je precejšen naval pesimizma: in nisem se ga se dodobra otresel. Sicer kadim ko turek in molčim. Ne govorim prav z nikomur ne, kadar slučajno ne oštevam Polone, ki kuha pod vsako kritiko slabo. Pri prvi dobri priložnosti uberem od tod!«

Božični prazniki so bili tudi čas počitnic, ki so jih učiteljice, običajno nastavljene v krajih daleč stran od družine in prijateljic, izkoristile za medsebojna srečanja in obiske. Ljudmila Poljanec se je leta 1907 namenila za božične praznike v Maribor in Ljubljano, Zofka Kveder pa leta 1919 v Ljubljano. Iz Ljubljane na Dunaj pa se je pred božičem leta 1907 odpravil Ivan Cankar, a ga prihod na cilj ni navdal s prijetnimi občutki, prej nasprotno, kakor je sporočal Adi Kristan:

Draga gospa!

Precej ubit in razbit sem prišel na Dunaj. Najrajši bi se koj spet odpeljal, — pa ne v Ljubljano, temveč če mogoče v Kamčatko, ali pa vsaj na Baleare. —

Lepo zahvalo Etbinu za pošiljatev. Ampak brzojavka me ni nič posebno razveselila. To je drhal brez pameti in brez hrbtanca! —

Upam, da si se že enkrat za vselej poslovila od postelje in Ti želim, da bi božičevala na zdravih nogah in z veselim srcem! —

Najlepše pozdrave obema in en lep pozdrav tudi Minci. — Ti pa me pomiluj: verjemi, da zaslužim!

Za ženske so adventni čas in božični prazniki pomenili veliko dela, ne glede na to, ali so bile samske ali poročene. Narodna delavka Milka Mankoč, je bila v adventnem času, kakor je poročala Marica Nadlišek Bartol Ljudmili Prunk, leta 1912, zelo delavna: »Za Božičnico ima gč. Milka neverjetno mnogo dela, še veliko več nego lani, vedno je na cesti z oblekami, katere prenaša okrog, da jih gospe zašijejo. Žal, jaz ne morem pomagati, ker imam doma cel otroški vrtec in mi je mašina vedno vrhom naložena z razno otroško raztrgano šaro, ki čaka, da jo zašijem, popravim«. Podobno je tedaj pisala tudi Vida Jeraj: "Zdaj šivam za Božič same srajčke, hlačke, kikljice, odejice in blazinice za punčke!"

Večina slovenskih pisateljic, ki so bile na prelomu stoletja, samske in so božične počitnice izrabile za potovanja in obiske, so kasneje božič preživljale zelo delovno. Tako je Zofka Kveder Franu Zbašniku decembra leta 1908 pisala: »Po Božiču grem na kmete. Rada bi zopet pisala kaj boljšega a tu se razbijam v same feljtone. Človek nima miru.« Najbrž se je v takih trenutkih še kdaj spomnila na božični večer, ki ga je v družbi prijateljev in prijateljic preživela leta 1900 v Pragi, od koder so poslali Ivanki Anžič v Trst kartico z naslednjimi besedami: »Od našega finega božičnega večera najlepše pozdrave.«