ZGODBA
NESLANO IN NEZABELJENO PISANJE
Na današnji dan pred 100 leti je umrl Josip Stritar. Kot človek 19. stoletja je napisal veliko pisem, v katerih ne piše le o umetnosti in kulturi, temveč tudi o bolj vsakdanjih temah. Stritar je tudi avtor najpomembnejšega slovenskega pisemskega romana 19. stoletja.
Na današnji dan pred 100 leti je umrl Josip Stritar. Kot človek 19. stoletja je napisal veliko pisem, v katerih ne piše le o umetnosti in kulturi, temveč tudi o bolj vsakdanjih temah. Stritar je tudi avtor najpomembnejšega slovenskega pisemskega romana 19. stoletja. Pri pisanju svojega romana o rahločutnem, razmišljujočem, a tudi nesrečnem Zorinu, se je zgledoval po Wertherju in Rousseauju. Sodobniki so ga cenili tudi kot izredno izobraženega moža, bil je naklonjen tudi slovenskim pisateljicam. Njegovo spoštovanje slovenskih avtoric (sonet Josipini Turnograjski (1854), dopisovanje in spodbude Luizi Pesjak, podpora Pavlini Pajk ob Govekarjevih napadih), torej ni bilo le dejanje kavalirja stare šole, temveč se je izoblikovalo iz živega zanimanja za odnose med spoloma, ki so prav v drugi polovici 19. stoletja bili ena izmed najbolj vročih tem v družbi. Izmed njegovih pisem smo za obeležitev obletnice smrti izbrali pismo Luizi Pesjak, ki ga najdete tudi v naši zbirki PISMA. V njem je orisal svoje tedanje intimno življenje, razočaranje nad družbo in željo po zakonu. Ta se mu je uresničila šele leta 1873, ko se je poročil s Terezijo Hochreiter iz kmečke družine v Aspangu pri Dunaju. Več o njegovem življenju in delu si lahko preberete v Slovenskem biografskem leksikonu, mi pa vas vabimo k branju njegovega pisma Luizi Pesjak, v katerem ji je zaupal svoje tedanje življenje:
Na Dunaji 6. 1. 72
Blagorodna gospá!
Ne vem, ali se[m] Vam že pisal, da je B. Miran umerl? — Dolgo je nosil v sebi »smertni kal«, in zato je bil zlasti zadnje dní nesterpno siten in čmeren. Jaz sam sem šel za njegovim pogrebom. Lahka mu zemlja!
Zapustil mi je nekoliko pesmij, med njimi — »sonetni venec« — in okolo 20 zabavljivih sonetov! — Zdaj, ko sem sam, prav mirno, in kolikor je takemu človeku mogoče, prijetno živim —
Zanj družba ne mara,
In on ne za njo;
Samoten se stara,
Mu léta tekó.
Prav tako je zdaj z mano. Pravi filister sem postal in to je dobro. Priden sem, pošten, soliden, miren, varčen in misli nemam ves dán, ki bi je ne smel brez greha imeti na
veliki petek. O sv. Simplicita in Felicita! Slednji večer sem ob osmih domá; ne zahajam, ne na ples, ne na led. Ne manjka veliko in hodil bom ob nedeljah k maši — k litanijam — in k spovedi, vsaj velikonočni! Z eno besedo: Mož sem po volji božji, in da Vam vse povém: zbuja in glasi se mi časi v dnu mojega serca tiha želja po zakramentu svetega — zakona! O zakon, zakon, kakó si ti svet! — Srajce, srajce! ...
Ne zamerite, blaga gospá! Da takó prosto in morebiti malo nespodobno z Vami govorim; ali moja glava je strašno prazna in pusta in – še enkrat – ne zamerite! Ne vem kaj in kakó bi vam pisal. Ves božji dan nemam ene poštene misli; naj bolja, ki sem jo imel do zdaj, je ta, da hitro končam svoje neslano in – nezabeljeno pisanje ter se Vam gospa, lepo priporočam Vaš
Stritar
P.S. Lepó hvalo, da me spominjate g. Cimpermana, to dela čast Vašemu sercu.