ZGODBA
ADA KRISTAN, SKORAJ POZABLJENA SOCIALNA DEMOKRATKA IN PISATELJICA (OB 150. OBLETNICI ROJSTVA)

Na včerajšnji dan pred 150 leti je bila rojena v Novem mestu socialna demokratinja, pisateljica in učiteljica Ada Kristan.

Bila je ena tistih izobraženk 19. in zgodnjega 20. stoletja, ki so zavzeto opazovale dogajanje okrog sebe in želele vplivati na tok zgodovine, zato so se pridružile različnim političnim gibanjem. Ona je izbrala socialno demokracijo. Rojena je bila kot Adelheid Leopoldina Eleonora Czernich, njen oče Alois je bil trgovec. Družina je bila številna, saj je bilo v njej rojenih devet otrok. Alois Czernich je imel v t. i. Bergmannovi hiši v Novem mestu v sedemdesetih letih 19. stoletja trgovino. V začetku novembra 1886 so se preselili v Ljubljano. Ali je za Ado to pomenilo, da je lahko šolanje nadaljevala na kakšni od dekliških šol v Ljubljani, ni jasno, je pa obiskovala učiteljišče, kjer je leta 1891 najprej opravila na izpit za vzgojiteljico v vrtcih. Leta 1895 je opravila maturo na učiteljišču in se  prijavila kot absolventka učiteljišča in kandidatka za učiteljski stan na mesto podučiteljice v St. Marein (Šmarje) pri Wolfsbergu (Volšperk), kjer je v začetku šolskega leta 1895/96 začela  s poučevanjem .

Na Koroškem, kjer je imel strankarske nastope, je spoznala Etbina Kristana, s katerim se je v Trstu poročila civilno leta 1900, v začetku leta 1901 so jo razrešili kot učiteljico. V Trstu, na ulici Valdirivo 12, sta  zakonca Kristan živela verjetno do leta 1905, ko sta se preselila v Ljubljano, kjer sta do novembra 1909 stanovala na Cesti na južno železnico 26, nato pa na različnih drugih naslovih.

V Ljubljani se je Ada Kristan proslavila tudi kot govornica. Nastopila je na t. i. »ženskem shodu« v 8. marca 1913 v Narodnem domu. V govoru je opozorila tudi na pomen 8. marca kot praznika žensk: »Ženski dan! — naš dan! — kako lepa je bila ideja, določiti en dan na leto, da povemo na ves glas, da se ne damo več zapostavljati, ter že s svojim sestankom dokažemo, da smo zrele za velika vprašanja časa.«. Svoj govor je zaključila udarno in z neposrednim nagovorom: »Zato zakličem le še prav iz srca in pač vam vsem iz dna duše: Naprej! V boj za žensko enakopravnost! Vedno naprej, in zmaga bo naša!«

O njenem medvojnem delovanju ni bilo mogoče najti podatkov, gotovo pa je vsaj še v začetku leta 1919 živela v avstrijskem Gradcu, saj v poročilu s socialnodemokratskega shoda v Wiesu na avstrijskem Štajerskem beremo, da je Ada Kristan iz Gradca govorila izčrpno, poučno, z lahko razumljivimi besedami in pokazala, kaj je smisel in korist ženske organizacije in si s tem prislužila bučen aplavz. Tedaj je sodelovala kot kandidatka socialno demokratske stranke na volitvah v narodni svet vzhodne Štajerske. 30. junija 1919  se je vrnila v Ljubljano, saj po novi ureditvi Avstrija v formalnem smislu ni bila več njena domovina. Kljub bolezni je predavala in pisala v strankarske časopise. Ta operacija ji ni prinesla zdravja, saj je pred veliko nočjo leta 1925 odšla še na en poseg v sanatorij Gallspach v Avstriji, vendar ji tudi ta ni prinesel ozdravitve, saj je tam 1. junija 1925 umrla.

Ada Kristan je bila tudi pisateljica in četudi ni napisala veliko literarnih besedil, v njej lahko prepoznamo avtorico srednjeevropske moderne, ki se posveča prvenstveno temam, povezanim z ženskim meščanskim življenjem. A slovenska literarna zgodovina jo je poznala le kot prijateljico Ivana Cankarja. Ko je Cankar zaradi volitev konec marca 1907 prišel v Ljubljani, je bil večino časa nastanjen pri zakoncih Kristan. Po vrnitvi na Dunaj pa sta si z Ado Kristan izmenjevala pisma. Med Ivanom in Ado se je razvilo zanimivo dopisovanje, ki osvetljuje razmerje med intelektualko in intelektualcem zgodnjega 20. stoletja in razkriva njuno čustveno obzorje.  Njeno prvo daljše pismo Ivanu Cankarju je odgovor na njegovo zahvalo za trimesečno gostoljubje. To pismo, napisano 25. julija 1907, je v slovenščini, za katero piše, da sicer ni njen materni jezik, a jo je vzljubila. V pismu opisuje prijeten dan, ki sta ga z možem preživela v družbi Izidorja Cankarja in na Bledu. Njeno pripovedovanje je živo in duhovito. Iz pisma izvemo tudi, da so jo klicali Miška in Fakinka. Naslednje pismo je bolj intimno, saj mu piše, da ga pogreša, da rada govori z njim in naj ne pozabi nanjo, saj ve, kako lahko postane sentimentalna. Pismo je pravzaprav intimna izpoved naklonjenosti, saj zapiše, da bi si želela imeti fini obrazek Ane Kessler in žive oči njene sestre Mici, v katero je bil Cankar tedaj zaljubljen. Še bolj intimno je pismo, ki ga je poslala v začetku avgusta, a se ni ohranilo.

Dokončno se je Cankarjevo bivanje pri Kristanovih končalo novembra 1908. V pismu Stefki Löffler je 4. decembra 1908 zapisal, da se je preselil v hotel, ker je Ada Kristan prava pošast in da je edina stvar, ki ga veseli, da ona po tihem ve, zakaj se je pravzaprav odselil. Kristana imenuje dober, ubogi fant, ki vse prenese in se potoži samo njemu. Doda še, da je opazil, da so vsaj tri četrtine njene bolezni zlonamerni afekt. Zaročenka ga je v pismu povprašala, kaj je pravzaprav gospa Kristan groznega naredila in da ve, da je ona lahko vsiljiva, on pa tega ne prenese. Ko se je Cankar januarja vrnil na Dunaj, mu je Kristan sporočil, da je njegova žena ozdravela, ona pa je pripisala, da se zahvaljuje za njegovo pismo. Iz Kristanovih pisem Cankarju je razvidno, da so se v Ljubljani še srečali, vendar se je prijateljstvo spremenilo v znanstvo.