ZGODBA
»SAMEMU MI JE TEŽKO«

V začetku 20. stoletja je družina Šušmelj iz Prvačine (po domače Strugarjeva) štela osem članov: mati, oče in šest otrok (rojenih je bilo osem otrok, dve deklici sta umrli v zgodnji mladosti). Najstarejši Alojz je na dan poroke štel 25 let, najmlajši, njegov brat, pa komaj 2 leti. Strugarjevi so bili še kar premožni, imeli so tudi veliko zemlje, toda toliko lačnih ust ni bilo lahko nahraniti.

1. 10.1923 se je Alojz Šušmelj poročil s Kristino Sulič. Nevesta ni bila po volji mami Mariji, ki je imela v mislih premožnejšo nevesto, pa tudi oče ni bil pripravljen deliti posestva oziroma sinu izplačati doto. Tako je bilo družinsko nesoglasje neizbežno.

Alojzu in Kristini so se rodili trije otroci: Zofija – 23. 01. 1924, Ernesta – 28. 09. 1925 in Rihard – 14. 09. 1927. Po Rihardovem rojstvu je dozorela odločitev, da Kristina odide v Egipt za dojiljo in tako zasluži nekaj denarja za osamosvojitev družine. Žalostno je, da jo je k temu vzpodbujala tudi tašča Marija.

Po Kristininem odhodu sta Zofija in Ernesta ostali doma, najmlajšega Riharda pa je sprejela Kristinina sestra Alojzija Sulič, por. Gregorič. Ko je Rihard dopolnil tri leta, ga je oče vzel domov in sam skrbel za tri majhne otroke. Bil je dober gospodar in skrben oče. Otrokom je nadomeščal mater, marsičesa jih je naučil, med drugim tudi slovensko brati in pisati, kar pa je bilo v tistih časih strogo prepovedano. V tem času so se družinska nesoglasja še poglabljala in le predstavljamo si lahko, kako zelo je mož pogrešal ženo.

Kristina se je prvič vrnila domov konec leta 1933. Doma je ostala dobri dve leti. S prihranki sta z možem kupila hišo in nekaj zemlje. Družina je dobila lasten dom. Seveda sta se morala tudi zadolžiti in da bi odplačala dolgove, je Kristina l. 1936 zopet odšla v Egipt. Tokrat je odšla kot guvernanta. Za otroke pa je bilo to slovo huje od prvega. Dovolj so bili stari, da so vedeli, kaj pomeni ostati brez mame. Doma so morali poprijeti za marsikatero delo.

Kristina in Alojz sta se odločila za ponoven odhod v Egipt, ker sta si želela samostojnosti in neodvisnosti. Bila sta pripravljena marsikaj žrtvovati. To razberemo tudi iz pisma, ki ga je Alojz pisal Kristini:

»Samemu mi je težko, če sem doma, me ni v gruntu, če sem v gruntu, nisem doma. Otroci so do ene ure v šoli, nočem jih zadrževati, za skuhati so dobri, da le ne bi bilo šole. Ne morem pa zahtevati, da bi se ti vrnila in bila zopet dekla gospe, jaz pa hlapec.»

Alojz je zbolel in 27. oktobra 1937 umrl zaradi pljučnice. Po njegovi smrti se je Kristina vrnila za 4 mesece domov, nato pa l. 1938 znova odšla v Egipt. Takrat je s seboj vzela najstarejšo hčer Zofijo, Ernesta in Rihard sta zopet ostala sama, tretjič, tokrat tudi brez očeta. Kristina se je kasneje nameravala vrniti ponju, vendar jo je prehitela 2. svetovna vojna. Temen oblak slovesa je visel nad njimi celo življenje. Tisti, ki smo jih poznali, smo to čutili. Ernesta je Zofiji pisala v Aleksandrijo in ji očitala njen odhod. O tem pismu je Zofija večkrat pripovedovala tudi doma. Težko ji je ležalo na duši. Uničila ga je le nekaj let pred smrtjo.

Ernesta in Rihard sta se vključila v NOV. Riharda so ujeli in poslali v taborišče Mauthausen. Od tam mu je s sojetnikom uspelo pobegniti in leta 1945 se je vrnil domov. Ernesta pa je v jeseni 1944 zbolela in umrla zaradi tuberkuloze. Z njeno smrtjo se nista nikoli sprijaznili niti Zofka niti Kristina.

Kristina se je vrnila domov v Prvačino oktobra 1946. Po 2. svetovni vojni je bilo vse zapuščeno in uničeno. Skupaj s sinom Rihardom in njegovo družino sta počasi začela obnavljati dom. Umrla je 1. 8. 1973.

Ko je štirinajstletna Zofija prispela z mamo v Aleksandrijo, se je najprej učila šivati, nato jo je mama poslala v salezijanski samostan Don Bosco v Aleksandriji. Tam je obiskovala šolo, se učila gospodinjskih veščin in francoščine. Mama Kristina je stanovala in delala v isti ulici, Rue de Abassides 41. To je bilo kar srečno obdobje za Zofijo.

Po šolanju se je zaposlila pri judovski družini, ki se je kasneje preselila v Kairo in s seboj vzela tudi Zofijo. V Kairu se je veliko družila z ostalimi slovenskimi izseljenci, dobivali so se ob nedeljskih mašah in pa v slovenskem klubu, kjer je spoznala bodočega moža, Franca Kosiča iz Ilirska Bistrice.

Zofija je službo večkrat menjala in pot jo je vodila nazaj v Aleksandrijo. Opravljala je delo guvernante. Ponovno se je učila krojenja oblek in v prostem času obnavljala znanje francoščine. Službovala je pri različnih družinah, najraje pa se je spominjala gospe Modai in gospe Vermollen. Sama je večkrat poudarila, da so bile Slovenke zelo cenjena delovna sila. Tudi v Aleksandriji so se slovenska dekleta in žene družile, hodile k maši. Tako so ohranjale slovenski jezik, kulturo in vero. Zofija je v Egiptu spoznala nove ljudi in nove navade. Aleksandrija se ji je zarezala pod kožo. Pridobila je veliko znanja, govorila je tri tuje jezike: italijansko, francosko in arabsko. Vse to je prinesla domov in nezavedno širila naprej. Bila je svetovljanka.

Franci Kosič iz Ilirske Bistrice je bil 09. 03. 1940 mobiliziran v italijansko vojsko. Dodeljen je bil k artilerijski enoti na Sardiniji, od tam pa je bil poslan v Afriko, najprej v Libijo. Tu ga je z ostalimi vojaki januarja 1941 zajela angleška vojska in ga odpeljala v Agami. Slovenski vojaki so junija 1941 v dogovoru z Angleži prestopili v jugoslovansko armado. Maja 1942 je bil spet priprt (z ostalimi 250 slovenskimi vojaki) kot nasprotnik jugoslovanske vlade v Londonu. Angleži so jih znova spustili na prostost, tokrat pod pogojem, da branijo Kairo pred Nemci (ofenziva pri El Alameinu). Po končani nevarnosti, novembra 1942, so se pridružili jugoslovanskim letalskim silam pod vodstvom generala Simovića. Franci je bil kot šofer dodeljen generalu Mirkoviću. Kmalu zatem se je pridružil angleškim Kraljevim letalskim silam – RAF-u. Ker je Franci imel šoferski izpit in znanje mehanika, je to delo opravljal tudi pri angleških letalskih silah.

V Kairu so tudi slovenski vojaki zahajali v slovenski klub. Takrat je klub vodil Ivan Merljak iz Šempetra pri Gorici. Tu je Franci konec leta 1941 spoznal Zofijo.

Seveda je Zofki sledil tudi v Aleksandrijo. Zaročila sta se 4. 10. 1942. Franci je ves čas preko pošte (razglednice) ohranjal stike z domom. Doma je imel ovdovelo mamo in tri mlajše sestre. Ko je spoznal Zofijo, se je pisanju v Ilirsko Bistrico pridružila tudi ona. Francijeva mama in sestre so tako dobile naslov v Aleksandriji, kamor so lahko pošiljala pisma. Zofija in Franci sta se poročila 20. 5. 1944 v cerkvi sv. Katarine v Aleksandriji. Tudi Zofija in Franci sta si dopisovala med leti 1941 in 1945. Ohranjenih je 127 njunih pisem. To so pisma med aleksandrinko in vojakom. Zvezo sta ohranjala z dopisovanjem, saj se nista videla tudi po več mesecev, ker je bil Franci na bojišču. Celo poroko sta načrtovala preko pisem. Pred poroko se nista videla nekaj mesecev. Franci je moral pridobiti dovoljenje za poroko od svojih nadrejenih. Zofija je preko pisem izvedela, da se bosta lahko poročila.

Pisma so potovala med Prvačino, Ilirsko Bistrico in Aleksandrijo. Takrat so ohranjala vez med ljudmi, danes nam pripovedujejo njihove zgodbe.

Zofija in Franci sta se vrnila v takratno Jugoslavijo 28. 3. 1946, čeprav sta imela na izbiro Francijo, Kanado ali Avstralijo. Imela sta možnost ostati tudi v Aleksandriji, kjer bi bila dobro preskrbljena. Gospa Vermollenova je Franciju ponudila vodenje njene mehanične delavnice. Izbrala sta domači kraj. Če preberemo njuna pisma, vemo zakaj.

Francijevo življenje je ugasnilo 23. 5. 2004, dočakal je šestdesetletnico poroke, Zofijino pa 4. 10. 2010. Umrla je na dan njune zaroke, 68 let kasneje.

Sonja Kosič