ZGODBA
PIK-NIK V GOZDU IN OBILO SMEHA POD GORENJSKIMI VRŠACI

V naši zbirki lahko najdete tudi opise lepih trenutkov, ki so jih avtorji in avtorice pisem posredovali svojim dopisovalkam in dopisovalcem. V času, ko še ni bilo družbenih omrežij, so kakšen posebno prijeten izlet, praznovanje, ples, obisk gledališča ali družabni večer obširno opisali in se ob tem včasih še fotografirali.
V naši zbirki lahko najdete tudi opise lepih trenutkov, ki so jih avtorji in avtorice pisem posredovali svojim dopisovalkam in dopisovalcem. V času, ko še ni bilo družbenih omrežij, so kakšen posebno prijeten izlet, praznovanje, ples, obisk gledališča ali družabni večer obširno opisali in se ob tem včasih še fotografirali.
PIK-NIK V GOZDU IN OBILO SMEHA POD GORENJSKIMI VRŠACI
Podobo so priložili v pismu ali jo poslali kot razglednico. Različne opise takih dogodkov lahko v PISMA najdete zbrane pod temo družabnost.
Ker smo v preteklem letu obeležili obletnico rojstva Ivana Cankarja, je današnji zapis povezan z njim in omenjeno temo.
Ivan Cankar je 30. marca 1907 prišel v Ljubljano, da bi kot kandidat socialnodemokratske stranke govoril po volilnih shodih. Večino časa je bil nastanjen pri pisatelju in politiku Etbinu Kristanu in njegovi ženi Adi, ki je bila tudi zelo dejavna v socialnodemokratski stranki. Julij je leta 1907 preživel na Dunaju, zato se mu je Ada oglasila s pismom, v katerem je opisala vesel izlet na Gorenjsko. Osrednja oseba tega izleta je bil Ivanov bratranec Izidor Cankar, ki je bil z zakoncema Kristan v prijateljskih odnosih. Kakor je poročala Ada, je bil »Isidor imeniten fant«, ki je rad vandral in ji s pohodniškega izleta po Goriški obljubil ogromen »pušelc«. Na izlet po Gorenjski pa so se odpravili vsi trije in Ada je njihovo potepanje tako opisala:
Hodili smo v petek dop. iz Bistrice do jezera 5/4 ure. Tam v gozdu smo imeli »pik-nik«, na katerem bi bil imel še Teddi svoje veselje. Etbin je potem Demel-a bral, kar je bilo Isidorju zelo, zelo všeč. Posebno pesmi soc. vsebine so naredile velik vtis na njega.(»Prometheus« »Der Märtyrer« »Vierter Klasse«...) Pa tudi za erotične se ni ravno malo zanimal. Narobe! — Ko smo se še v restavraciji »St. Johann« (vse nemški ljudje — še postrežba!) s pijačo ohladili (Isidor seveda še s sladoledom) vesljali smo na ono stran dolgega jezera (3/4 ure s čolnom!), hodili smo do izvira Savice — deloma strmo — dobro uro. Tam gor je E. po južini na Is. željo zopet malo Demel-a bral. Velik »hec« smo imeli, ko je Isidor mene črez strme skale k vodi dol peljal, kjer smo z neko majhno papirnato vrečico — ki jo je bil dobil s cigaretami — vodo pili, pa od samega smeha dolgo nismo nič mogli. Še več heca pa smo imeli na večer v Bistrici (kamor smo se tudi peš vrnili), ko smo morali vsi trije v eni sobi spati, ker je bila le ena soba s tremi posteljami prosta. Is. je dobil k svoji postelji — kot spanjsko steno — velikansko dilo od nekakšnega »Tafelbett-a«, kakor jih imajo po kuhinjah. Legli smo šele ob 3/4 12 — zaspali pa nismo do ene. Dovtipi in smeh brez konca in kraja. Ko smo že po desetkratnem »lahko noč« z vso resnobo hoteli zaspati, oglasil se je še enkrat Is.: »Papa, začnimo se zdaj še o strahovih malo razgovarjat.« Celi ljubi dan smo se toliko smejali, da me je že vse bolelo. Etbin je bil naš Papaček, ampak mi dva sva imela dvetretinsko večino, pa ni mogel nič, če se je glasovalo za to ali ono. Pohvaljena sem pa bila jako, ker sem tako dobro korakala.
Cankar je v letih 1907-1909 večkrat za daljša obdobja zapustil Dunaj, zato tudi praznikov ni vedno praznoval s svojo dunajsko družino v Ottakringu. Löfflerjevi so mu zato za velikonočne praznike leta 1909 poslali voščilo na razglednici s fotografijo.
dr. Katja Mihurko Poniž