Ljubljana, dne 17. t. m. 97.
Predragi!

Čudim se nesramni zahtevi g. Standingerice. Ta ženska menda služi denar jako lahkim potom. Za cel mesec hoče imeti stanarino, ko se vendar definitivno niti zmenila nisva ter si ji Ti povedal, da me na Dunaj sploh ne bo. Ali sem ji dal kak »Angeld«? Sem ji li dal kako pismeno pogodbo? Ničesar. Le dvakrat smo mimogrede na kroku govorili, da bi prišel k nji stanovat. Rekla mi je, da bi plačeval 12 fl, a jaz sem le dejal, da bi rad prišel, ne pa da pridem. Le tedaj bi imela ona kako pravíco zahtevati kaj od mene, ako bi se bila do dobra zmenila, ako bi bila napravila pravilno pogodbo ter bi ji bil jaz dal del stanarine. Ker tega nisva storíla, nima ona nobene pravice do kake odškodnine (še manj pa do cele stanarine!), niti jaz do stanovanja.

Tista sobica je bila itak vedno prazna, odkar je odšel tisti njen sorodnik, ki mi je še vedno dolžan. Sama mi je dejala, da druzega nikogar noče na stanovanje, kakor le Tebe in mene. Torej? Ali je imela kako škodo?? Nobene, in sram bodi tako elegantno se noseče gospe, da hoče siloma oropati mene kar za 12 fl, katerih ni z ničim zaslužila, do katerih nima nobene pravice!

Čudim se Ti, da ji tega sam nisi že povedal. Prosim Te torej, sporoči ji čim preje ta moj odgovor. Naj me le toži, kjer hoče, prepričan sem, da pogorí sama! —

Zares, židovsko nesramni so ti Nemci, oz. nemškutarji. Kam li pridem, če se pustim ustrahovati vsaki impertinentni babi? Že tako sem revež. —

Tvojo oceno objavim v petek. Prej nisem mogel, ker sem hotel odriniti nujnejše gradivo.

Vpišem se, a sedaj sem suh, ker sem plačal stanarino.

Zdrav!
Tvoj
Fran