Dragi Mefis! Alah je z debelim prstom potipal mestece, v katerem se je izvolil preds. galantn. kluba nastaniti o počitnicah. Na vel. četrtek, petek in saboto je užival v svoji Meki ob strani svoje Zuleime uprav edenske sladkobe; tem večji je bil zato njegov strah na vel. nedeljo zvečer, ko je moral kar v tuniki na mraz! Njegovi ljudje so mu našli leseno barako, kjer je prebil skoro
cel teden, in le čudno je, da mu niso še zadnji 3 lasje izpadli. Pa Alah je bil milostljiv s svojim slugo, ki vé ceniti in širiti (»R. K.«) to krasoto tega ljubezni-špoganja do zemljanskih hurisk! Zuleima je sevé v nepop. strahu za svojega Ahmeda! Početkom maja pride semkaj zopet za par dnij, kot je sredi aprila že bila. Ahmed pojde pa sredi maja zopet v Meko za 1 1/2 dan. \'S ist schon ... kakó se imata vselej »dobro« Ahmed in Zuleima!! — Ahmed ostane tu do 20. V. — In kaj počneš Ti, Mefis dragi in Tvoja huriska??! — Ne guid nimis! — Brat Jonas je torej v — Sahari! Revež! Tudi pri Ahmedu se bliža suša. Ali ima kaj upa zmage za kuruliški prestol? Sicer Ahmed ne vstopi. — Tu so še vedno potresi: strah velik, — Piši še kaj! Priporočam Ti skrb za naš klub!! — Kaj pa je dejal Dragutin H.? Zdrav

Ahmed.