Trst, 9. febr. 1899.



Srčna hvala za dobre nasvete. Nekatere bom uporabil, upam, da z uspehom. Dokler pa ne pride tista srečna ura, ko mi bo dal štabni zdravnik ali »urlaub« ali »superbitengo« 126 (Superarbitrierung), se bom tiščal v ti mehki postelji, prebiral srbske narodne pesmi in filozofske essaye, morebiti, ali to povdarjam, morebiti tudi kaj skoval in zidal gradove v oblake; pred vsem pa — si bom skušal ohraniti v tem. pustem zidovju ono ravnodušje, ki me bo obvarovalo jokave boginje Melanholije in sitnega starca Hipohondra.



Čudom se čudim, dragi Muren, da jo misliš pobrisati iz Dunaja. Odkritosrčno Ti povem: Ti mi daješ malo korajže! Meni ne gre v glavo, kako da more iti Muren, ki je na Dunaji, ven iz Dunaja. In čemú v Ljubljano. Saj tam še ni vseučilišča. Še projektirano ni. In kolikor jaz vem, tam tudi ni tistega »schlaraffenlanda«, ki v njem teko potoci mleka in ki vanje padajo žemljice, rastoče na drevji. Ali misliš dobiti morebiti kako mesto pri tem ali onem doktorji in zdraven študirati jus? Seveda, potem je stvar malo drugačna. Vendar moram reči, da mi bo zeló žal, ako Te ne dobim med dunajskimi prijatelji (če se mi namreč posrečijo moje nakane). Čemu precej obupati, ako Ti tudi ne gre prav gladko! »Ranjci Bahman, Bog mu daj nebesa,« je večkrat pravila moja teta, »nam je pripovedoval, kako je on štediral na Dunaji. O lačni smo bili, je rekel, da smo se podili okrog drevesa, samó da smo pozabili na glad.« Bog obvaruj, da bi Ti jaz tudi nasvetoval tak remedium, to sem Ti navedel le v tolažbo, saj veš: magnum solacium ... In vem, da nisi edini tudi med sedanjimi visokošolci ne. In če jaz pridem gôri, poglej, imel boš tudi tovariša. Naposled pa jaz mislim, da bi se dala stvar kaj najbolje obrniti. Ti ne veš, kako praktičen človek bi bil jaz v tem oziru. Res, škoda, da nisem sedaj pri Tebi; morda bi Te pregovoril, da bi ostal, kjer si. Z mano je stvar taka. Tu bom ležal še morda mesec dni, mogoče tudi več. Potlej bom, kakor upam, superarbitrovan. Precej nato jo pobrišem na Dunaj. Če bo še mogoče, se bom vpisal v drugi tečaj, če ne bo več mogoče, bom pa počakal, dokler bo treba.



Na vsak način pa pojdem študirat zgodovino in pozneje morebiti prirodoslovne vede. Morebiti se mi smeješ, ko to bereš; a to ni nič čudnega, jaz ne poznam razmer. Upam, da mi jih Ti razjasniš, da mi namreč poročiš, katere so skupine na filozof. fakulteti, kakšni pogoji itd. Prav za prav bi mi to Zupančič kot filozof lažje razložil nego Ti, ali kaj, ko se ga ne more spraviti do jednega pisma. Presneto se mora njemu kakor tudi Cankarju dobro goditi, kajti če bi pasla dolgčas, pisala bi mi že zató, da bi si ga na ta način preganjala.



Zakaj hočeš študirati jus, Muren? Jaz mislim, da ne bo za te, da se boš kesal tega koraka. No, ampak seveda, zdaj nisi še vpisan; vedno prebiranje pa tudi ni kaj prida. Če človek nekoliko premisli in pretuhta Tvoj značaj, mora pa vendar le reči, da si se menda urezal. Te misli nečem dalje razprêsti, ker bi Ti morebiti ne bilo ljubo, saj sem Ti tudi že v zadnjem povedal svoje nazore.



Ste li kaj dobili od »Zvona«? Tudi jaz sem že zdavnaj jedenkrat pisal »uredništvu«, naj bi mi kaj poslalo in zraven tega tudi pridejal nekaj »pesmotvorov«, ali od uredništva ni bele ne črne. Takó je. Jaz se zeló težko spravim na takó pisanje in le sila me k temu primora, in zató pumpam le na svete čase, a vzlic temu imam smôlo. Ali jaz sem še nekaj druzega opazil, odkar sem dobival nagrade za svoje »pesmotvore«. Jaz sem se pohujšal sam nad seboj, ali da se drugače izrazim, moje pesmi so ničvredne. Ne ugovarjaj, to je žali- bog res. Zame bi bilo boljše, da nisem stopil v javnost. Spisal bi morebiti manj, a kaj boljšega. In jaz — nočem več pisati za denar: to se mi takó zdi, kakor da bi prodajal svojo dušo čifutom za rumeno zlato. Ali si že čital, Iv. Angelik Čehov »Značaj«? Vidiš, ravno takó se mi zdi, da sem jaz prodal najsvetejše čuvstvo za borne peneze in se še zraven klanjal krivonosemu Judu, ki me je gledal s pomilovalnim zaničevanjem. — Zató si bom moral dobiti na Dunaju kakšno inštrukcijo, da bom imel saj jeden denarni vir. Svojih pesmij pa ne bom več razglašal, takó hitro razglašal, kot doslej. Skoraj čez vse sonete bi naraje naredil križ. Aut — aut. No, če bi rekel vsak pesnik-»pesmotvorec« takó, pa bi se nam ne bilo treba dolgočasiti z bornimi izrodki njihove domišljije, ampak bi se čitala pač redka dela, a remek-dela. Vidiš, jaz sem nehote zašel v gostobesednost, namreč v poeziji. Takó se Muza sama maščuje nad njim, ki jo hoče imeti tudi za molzno kravo.



Jaz sem z vsem nezadovoljen, karkoli čitam v verzih, meni se zdi vse prisiljeno, nenaravno (in moje stvari še najbolj); ne samó jaz, ne samó Ti, ne samó On, vsi ne vemo, kaj hočemo: to je menda tudi znak našega veka. Ali pa sem samó jaz tak norec, jaz ne vem. In vendar: ta Jelovšek, Gangl e tutti guanti, ne bi oni li radi ustvarili nekaj lepega, originalnega, trajnega? In vendar: niso li vse to poskusi? Kje je ona ustvarjajoča moč, ki je prešinjala pesnike kot Mickiewicza, Lermontova i. dr.? Glej, kar je boljših močij, piše največ v prozi; oni, ki verzificirajo, prevajajo več kot preveč. Kaj je temu krivo? Jaz mislim in mislim in na jezik mi sili sto odgovorov in vendar — nobeden se mi ne zdi pravi. Molčim torej raje, nego da bi mlatil prazno slamo. Toliko pa rečem: jaz jo grem iskat pravo pot, ki vodi do prave poezije: ali jo najdem, to se vpraša; toda iskat jo grem, Morebiti ni takó skrita. Da, jaz celo slutim, kje bi bila. Ali vi moderniki ste po moji misli na krivi poti. Jaz sem grd človek, da jo grem iskat, to se pravi, iskati bi moral tisto pot, zató ker pelje do resnice, pa ne zató, ker je tam moja sreča. Ali kakor mislim tje iti, pa me zadržuje sto in sto vezij, oj, jaz sem star grešnik, Bog zna, če se bom kedaj spreobrnil. A če se bom, potem sem dober, potem sem go- lov, da jo dobim. Vzemi vse te besede, kakor hočeš; smatraj jih nekoliko za resne, nekoliko pa za smešne, pa bo prav. Kaj ne? Saj ima vsaka stvar dve lici. In tudi Muren ima dve lici, eno premišljujoče, eno žalujoče. In jaz pravim: Kaj pravi Kristus? Če Te Tvoja roka pohujša, odreži jo in vrzi jo proč. Ti pa zavrzi tisto melanholično lice in zamenjaj ga vsaj z ravnodušnim, potrpežljivim — pa bo prav. Ali ni... jaz vem, da Te pohujšuje še najbolj Tvoj želodček. In to je naj- hujše, da se ta preteti mošnjiček ne da odrezati, da se da le odtehtati z mošnjico. Ali Ti, Muren, drži se le tega nazora, da ima vsaka stvar dve strani, potrpi. Boš videl, da Ti ne bo žal. Pa piši kaj. Onih pa nič ne pozdravim, teh lenob. Ut salutas, ita resalutaberis



Tvoj

Kette.