7

Dunaj, 21./3. 98.

Dragi Ivan!

Hvala Ti srčna! Ne veš, kako sem vesel Tvojega priznanja, čeprav bi skoro rajši, da mi nisi tega povedal; zakaj, veš menda sam. »Pepica« Ti najbolj ugaja? Jaz je niti več nimam – že zdavnaj sem jo raztrgal. Prosim Te, prepiši in pošlji mi jo o priliki.
Tega, kar mi kaniš poslati, se že naprej veselim. Glej samo, da držiš besedo in mi res pošlješ! Jaz sem prepričan, da bode nekaj izvrstnega, kajti vate sem zaupal vedno. Kako Ti ugajajo Aškerčevi »Grešni verzi«Ta mesec sem naredil malo. Hotel sem namreč malo Kržiča potolažiti in sem delal največ zanj. Dve pesmi od teh Ti pošiljam, ker mi ugajata, ker sem jih res vesel. Murnu sem obljubil »Diurnista«, ki mi je takrat baš ugajal, sedaj pa mi ne več. Vendar Ti ga napišem. Ali pa ne. Kakor pride. Sploh o tem, kar Ti pošiljam sedaj, sam ne mislim visoko, vendar Ti pošiljam, ker hočeš. Ti pa povej o njih svoje odkrito mnenje. Murn je postal nekoliko preponosen. Nekoliko uspehov (čeprav majhnih) mu je zmešalo glavo; kakor sem razvidel iz njegovih naivno odkritosrčnih pisem, igra sedaj v Ljubljani vlogo genialnega, duhovitega pesnika – Weltmanna in mnogo koketira s svojim talentom. Pisal mi je tudi, da »odslej ne pošilja več svojih pesmi v oceno, ampak samo v pregled« — hm, hm! — »Ti sam si kriv« pride v 5. ali 6. št. »Mladosti« (ne spominjam se več dobro) in dve Ellerjevi pesmici. Eller je lepo napredoval. Poslal je »Mladosti« precej lepih pesmi. Ena najlepših se mi zdi »Kyrie, eleison«. Potem je poslal tudi neki mlad dekadent, čisto dekadent, Regali – Jaro Dem — nekaj pesmi. Vidic ni vedel, kaj bi z njimi počel. Morala sva jih skupaj gruntati. V sedmi št. pride od njega nekaj, menda »Reguiem«, ki je najlepši. Stanuje v Ljubljani – morda ga poznaš? Moji »Zimski žarki« pridejo v 9. št. Danes je rekel Plavšič, da bodo razpisali v kratkem nagrado za najlepšo lirsko pesem — čim krajša, tem ljubša — 50 gl.!
To bi bilo nekaj, fant, kajne? Sedaj čitam »Pana Tadeja« v hrv. prevodu. Mislim, da ga premlatim celega, čeprav je začetek precej pust, klasično mrzel in miren.
Kar se tiče Lampeta, sodim jaz o njem precej enako kot Ti. Samo ne vem, je li res hinavec. Ali pa je v tem tako velik, da ga človek ne premotri. Na vsak način pa je gladek kakor
ribe in zoprno pomirljiv. No, najini poti sta se ločili in mislim, da se ne srečata kmalu. On sam mi je najprej pisal, da bi želel, naj bi bil jaz reden sotrudnik in za redno sodelovanje bi dobival redno nagrado, tako da bi ob tem lahko končal svoje študije. Jaz sem mu na to odpisal, da sem pripravljen, a obenem sem mu razložil svoje nazore o poeziji in umetnosti sploh. Na to: »Sodelovati se more le na podlagi iste vere, iste ljubezni, istega mišljenja!« In potem je bilo
vsega konec.
Ne morem Ti povedati, kako sem bil navdušen, ko sem prečital Tvoji črtici, poslani »Mladosti«. To bode nekaj novega, pristnega. Filistri seveda bodo majali s svojimi plešastimi glavami, kakor majó vselej, kadar butijo ob kaj, o čemer se jim niti sanjalo ni. Ali še veš, kako sva midva lani treščila ob zid neke zagate? Midva sva se smejala, filistri pa bi se srdili in filozofirali. Toda jaz pišem neumnosti.
Kaj pa je s Tvojimi pesmimi? Kdaj izidejo? Sedaj bi bil vendar že čas. Ako jaz ne dobim nikjer nikake podpore, primoran bodem tudi svoje prodati, ako bi jih kdo hotel. Toda nimam jih še dovolj. Počakati bo treba še kako leto ali kaj takega. Julija meseca pridem v Ljubljano ali pa v sredi avgusta.
Kar pišeš o mojih pesmih, je res. Čustva so res napeta do skrajnosti. A resnična so. V meni se je nabralo v zadnjih dveh letih mnogo strupa. Moral sem ga izbruhniti iz sebe. Te pesmi so samo izbruhi. Ko sem jih pisal, bil sem ves v ekstazi, ves sem se tresel — morale so biti take. Te, ki Ti jih pošiljam sedaj, upam, da so zadnje te vrste, vsaj jaz bi tako želel. Kako pa pride, niti sam ne vem. Prosim, piši mi tudi o teh odkrito.
In pošlji, kar si obljubil, pošlji kmalu, kakor si obljubil, silno željno pričakujem. In potem Ti bodem zopet kaj pisal in poslal, če bodem kaj imel.

Pozdravlja Te
Tvoj
Oton

VIII. Wickenburgg. 25. II. III. 18.