4

Dunaj, 4./1. 98.

Dragi Ivan!
Srčna Ti hvala na iskrenem listu! Ko sem ga prečital, bil sem vesel vsega: ker si mi pisal, kar si mi pisal, Tebe, sebe in celega sveta.
Oprosti le, da Ti nisem tako dolgo odgovoril. Vsak dan sem si očital in očital veliko brezbrižnost, sédel pa le nisem in pisal. Pridi le res kmalu sam, da nama ne bode treba samo pismeno občevati. Res sem bil že obupal, da prideš; a ko Te vidim tako nepotrtega, krepkega, polnega zaupanja v bodočnost, sem uverjen, da prideš. In to je prav. Vsi drugi smo kimovci, katere potlači vsaka malenkost – Ti si v tem oziru srečen.
Jaz sem še sedaj v pisarni. To je vrag. Mislil sem, da se do novega leta vse kako obrne in da bodem lahko živel na svojo roko, toda ne gre. Od »Radogoja« ne le da nisem dobil nikake podpore – še založil mi je spričevala nadinženir Žužek; dobil sem jih šele pred kakim mesecem – ko jih skoro več ne rabim. Moral sem plačati šolnino – Vadnalu sem jo še dolžan. Drugod ne dobim podpore. Ako ne dobim štipendije, naj vzame vse študije hudič, ako se more ž njimi kaj okoristiti, ako ne, naj pusti. Sile ne bi rad delal nikomur. Ne veš, kaka môra je zame ta pisarna. Po šest ur sedeti – in to delo: duševno-mehanično; takrat spi v tebi vse, kar je boljšega, višjega; ti si stroj. In preden se otreseš te otrplosti! Jaz čutim v sebi moč, veselje do življenja in do dela, jaz sem ves drug človek, nego sem bil lani. Lani si se bal zame – vem – in upravičeno, da bodem zaspal in zgnil v brezposelni letargiji. Tudi jaz sem se bal – a sedaj sem se izmotal iz onega neznosnega duševnega stanja, ki me je morilo lani, zlasti prvi tečaj. Letos o božiču se mi je malo zasvetilo v lanski mrak. Bil sem na sveti večer pri stricu – zabaval sem se – no, kolikor se dá pri stricu, ki je čisto drugih nazorov, kot sem jaz. Česar sem se bal, se je zgodilo: za drugi dan me povabi na kosilo. Dobro. A potem na izprehod. V Schönbrunn in še kake pol ure naprej. Komaj sva prestopila prag, jelo mi je stiskati možgane nekaj mrzlega, težkega – ledeno mrzel železen obroč, ki se počasi, prav počasi oži in zmanjšuje; pred očmi pa plava pištola, blizu, prav blizu in se ti ponuja… Ob nobenem človeku ne trpim toliko kot ob njem – zakaj, tega ne vem. Vesel sem, da ne stanujem pri njem… Ta božič torej sem našel vzrok oni lanski potrtosti. On je moj stric, dobrotnik, ima me rad, jaz njega tudi… o vrag, o vrag!
Kljub vsemu temu pa bi službo pustil, da nimam dolgov, da imam kaj obleke in da ne žive doma v skrajnem siromaštvu. Dosti jim sicer ne morem pomagati, a vsaj nekoliko bi jim rad pokazal svojo ljubezen do njih.
Toda Tebe zanimajo druge stvari. Literarne novice! V zadregi sem. Takoj, ko sem prejel Tvoje pismo, jel sem štefnjati po predalih spomina – našel sem jih skoro prazne. Samemu sebi sem se začudil: saj sem vendar vedno čital »Zeit«, »Neue Revue«, »Wiener Rundschau« (krasen list – ne vem, ali je lani že izhajal ali ne, Verčon mi je rekel, da ne bode več izhajal – kakor je čital nekje). Moraš se torej zadovoljiti z nekaterimi drobci iz najnovejšega časa.
»Ver sacrum«! [Sledi pesnikova skica reklamnega lepaka za to revijo, lepak ponazarja drugega pod drugih tri vence z grbi, sredi vencev beremo naslov revije.] Ta lepak me je vznemirjal kakih štirinajst dni; in vsakega, ki ga je videl, in videti ga je moral vsak Dunajčan, seveda neslepec. Pred par dnevi pa je bil prelepljen srednji venec z listom, na katerem stoji nekaj temu podobnega: »Ver sacrum« – Organ der Vereinigung bildender Künstler Österreichs in: Literarische Beiräthe: Hermann Bahr und Max Burckhard (da je odstopil od ravnateljstva Dvornega gledališča, Ti je najbrž znano iz političnih časnikov). Lista še nisem videl, čakam ga z veliko nestrpnostjo.
Pri »Josephini« – »ein Spiel v Herm. Bahr« – sem bil. Amusantna igra, čeprav nič posebnega. Napoleon je tukaj res že karikatura – v nekaterih prizorih. No – Bahr je ravno to hotel, in če se postaviš na njegovo stališče, je svoj namen dosegel. Neumno se mi zdi v »Preši« naštevanje zgodovinskih momentov iz Napoleonove ljubezni do Josephine, katere je Bahr izpustil. Kaj nas briga to, česar ni tu! Poglejmo rajši, kako je napravil to, kar nam je podal. Tako motri in ocenjuje Bahr dela drugih in tako bi morali ocenjati in soditi njega.
Da je Napoleona potegnil popolnoma v vsakdanjost, očitajo tudi Vereščaginu. Bil sem pri njegovi razstavi. Hladen je ta Rus, jako hladen. Njegova narav je res narava prava, kakor jo vidimo in – nič več. Kadar spopolnijo fotografski aparat tako, da bode zaznamoval vsako barvo, vse nianse, kot jih sprejema – imeli bodo ljudje polno takih slik. Pri vse realnosti in resnicoljubnosti ima vsak umotvor nekaj, česar nima narava sama na sebi – ali pa morda ima, samo da tistega vsak ne vidi. In baš to drugo se mi zdi pravo: umetnik vidi stvari jasnejše, popolnejše in resničnejše kot navadni človek; vidi jih morda čisto drugače kot navadni človek. Narodnemu pesniku je gora vedno »zelena gora«. Pojdi pa in glej in videl bodeš večkrat vse druge barve kot zeleno, da, zelene skoro nikdar ne. In če bi gore kdo imenoval na primer »sinje«, bi se mu smejali – vsaj pri nas. Ali bi pa dopovedal kdaj kmečkemu malarju križevih potov, da gora ni vedno zelena – razen če mu je zmanjkalo v lončku zelene barve?
Vereščagina imenujejo sicer slovenski listi »modernega«, toda meni se zdi, da so vzbujali senzacijo samo predmeti, ne pa izpeljava njegovih slik. V tem je res originalen, v koncepciji. On zgrabi kak predmet od čisto druge strani, kot si pričakoval – v tem je velik. Zdi se mi večji v tem, kar negira, kot v tem, kar izvrši. Boj proti tradiciji je njegovo geslo – no in dobro je tudi to. On išče, drugi bo našel (morda Rjepin). On je tudi pisatelj. V »mladosti« je nekaj njegovega. Danes sem jo videl – krasna. Hvala bogu, da smo dobili list, v katerem se bomo lahko oglašali prosto in krepko, neomejeni od raznih ozirov. Saj si jo menda Ti tudi že dobil? Nekaj je notri od Catulla Mendèsa, od nekega modernega Madžara tudi, nekaj od Vereščagina; Vidic piše o novejšem slov. slovstvu, kjer dobro okrca Pavlino. Dve hrvaški pesmici sta tudi jako lepi. Vnanjščina in uredba je posneta po »Wiener Rundschau«. Razpisana je nagrada za novelo – dolgo pet strani (tiskanih) – 50 gl. Piši in pridi potem na Dunaj!
Jako sem radoveden, kak bo letošnji »Zvon« in kaj bo v njem. Ali ima Bežek kaj Tvojega? Proze mu mora grozno manjkati: Murn mi piše, da je sprejeta njegova novelica in Bežek hruli mene za pripovedno prozo.
Kako sem prišel jaz med pesnike, kot so Medved, Hribar, Gangl, si lahko misliš. Rabil sem denarja, poslal nekaj Lampetu in ga nahrulil za 20 gl. Ker sem mu za 20 gl. premalo poslal, sem mu obljubil še kaj poslati – on pa porabi hitro priliko: »zvesti nam ostanejo: …« Po isti pravici bi bil tiskal Tebe tam, ker si mu nekaj dal. Plača pa mož dobro – če se ga le dobro nahruli. Ko mu bodem prihodnjič pisal, razjasnim mu vse natanko, kake misli imam o literaturi in kateri možje so mi vzorniki.
Jaz in Verčon bova naročila iz Trsta več del D\'Annunziovih. On zna italijansko dobro, ker je študiral osmo šolo v Trstu. Pravi, da se dobe v nekaki izdaji po 12 kr. To je nekaj vredno! Ali imaš ti še Verlaina in Baudelaira? Ako ne misliš še kmalu priti, pošlji ju meni, ako hočeš na posodo ali pa na prodaj.
Polnoči je že; zaspan sem. Dalje jutri večer.

5./1. 98.

Baš sedaj sem bil z Dergancem skupaj. Zadnjič sem imenoval med onimi, ki nekaj razumejo, tudi njega. Danes tega ne morem reči. On sodi o umetnosti kakor vsak trgovec; on ne pozna individualnosti, duše; zametuje vsako posebnost kakega umetnika in jo imenuje bizarnost ter »Originalitätssucht«. Baš preden sem prišel z njim skup, sem prečital v »Mladosti« članek o Vereščaginu in videl, da je mnogo mojih misli, rekel bi, iz moje glave prepisanih. Celo o fotografiji, o kateri sem Ti sinoči pisal, je notri. Ko sem isto opomnil Dergancu, rekel je, da bode sploh fotografija nadomeščala umetnost, ko se spopolni – da se potem ne bode noben slikar več trudil dolgo let nad eno sliko – ampak samo fotografiral. Pokrajine ima tako v naravi – za žanr ali zgodovinske slike pa bode sestavljal skupine in jih fotografiral. In to bode izpodrinilo vse slikarstvo – kajti namen slikarstva je popolnoma, do pičice nam predočiti to, kar vidimo …

Rekel mi je, da sem jaz vedno pijan. To me je veselilo, kakor Tebe sodbe Tvojih kritikov.

Tukaj pa je Kraigher, fin dečko, ki piše krasno prozo. Vesel ga bodeš, ko ga spoznaš, kakor sem ga vesel jaz. Poslal je nekaj v »Narod« pod imenom Jamec, ki je sprejeto, kakor smo čitali v zadnji listnici. In v njem ni niti malo filistra – bodeš videl!

»Zvon« in »Dom in svet« sem videl tudi danes. »Zvonova« oblika mi ugaja, zlasti vinjeta nad uvodno povestjo je krasna. Ellerjeva pesmica bi bila jako ljubka, da je – razen v zadnjem verzu – oblika bolj okretna. »Izmail« me je razkačil. Poslal sem ga v sili – a pod drugim imenom, ta prekleti Lampé pa zapiše Gojko – čisto samovoljno. Sicer je pa kljub vsem tiskovnim in drugim hibam boljša kot vse Medvedove; a to je slaba tolažba.

Tu Ti pošiljam nekaj pesmi, katere sem naredil tu. Prosim Te, povej mi o njih svoje mnenje. Jaz sam mislim, da sem nekoliko napredoval. – »Velikonočne sonete« (v drugi številki »Mladosti« izidejo) smatram za najboljše, kar sem sploh kdaj zložil. Situacija je čisto resnična – vse je bilo ravno tako. Poleg njih mi ugaja najbolj »Vihar«. Za »Pepico« mi je sploh žal, da sem Ti jo napisal, no imej jo. »Ob prenosu itd.« ima vse polno slabosti, a nekoliko mi le ugaja; vsaj ni taka, kot so druge prigodnice. Tak črn pojem o Rusiji sem dobil iz Brandesove knjige »Aus dem Reiche des Absolutismus«. Očitalo se mi je namreč, da je prečrn — a jaz mislim narobe. Vladni sistem ni ruski narod in ta je krepek in silen.

Med Rusi je Čehov najbolj moderen. Skoro vsak list je že prinesel kaj od njega ali o njem. V »Zeit« je bil kratek, a precej dober članek o njem. Karakterizira ga nekako tako: on piše popolnoma objektivno — vse njegove osebe so mu objekti, za katere se samo zanima, a ne vnema. On jih riše take, kot jih je videl, ne da bi kazal kje svojo simpatijo ali antipatijo. V tem, pravi tisti članek, je Čehova moč in njegova slaba stran.

Med Nemci je izdal svoje poezije Levetzow, katere hvalijo vsi listi, katerih pa jaz nisem čital. Zložene so v prostih ritmih — mislim vse. Hvalijo — Björnson – tudi Mio Holm: »Mutterlieder«. Knjigo sem videl v izložbi — vnanjščina krasna. Dve njeni pesmi sem čital že v »Simplicissimu«. Bili sta lepi.

O Parizu Ti bodem pisal le malo. V »Wiener Rundschau« sem čital pod naslovom »Monmartre« o nekem modernem bohémienu Jehanu Rictusu. Tako nekako: Čital je pesem

človek s krasno Kristusovo brado — Jehan Rictus: »Onemogel, obupan tava bednik po ulicah, z izmučenim, bledim licem... A glej, pred njim stoji Kristus, poln usmiljenja, po obrazu razlito sočutje s siromakom... Ta pa se hipno zdrzne: v zrcalu je spoznal samega sebe...« Ne glej, prosim Te, na to, kako sem Ti jaz povedal to, ampak misli si, kako krasna pesem mora biti to. In to se je čitalo v nekem neznatnem lokalu na Monmartru, kjer se poraja, kot piše »Wiener Rundschau«, moderna francoska narodna pesem — bohémieni jih čitajo in drugi dan se pojo po pariških ulicah. Pa poskusi pri nas kaj takega!

Letos sem čital tudi prvič Zolaja. Popolnoma me je pridobil zase. On pohujšljiv! Veselje do življenja, do dela, ta nauk sem čital jaz v njem in to naj bi bilo narodu škodljivo čtivo? Čital sem tudi nekoliko Maupassanta. Življenje, kakršno je, z vso nizkotnostjo in navadnostjo je vzvišeno, polno poezije — to je deviza Maupassantova in sploh vseh velikih umetnikov, od prvega početka poezije pa do najnovejših časov.

Pa naj bode dovolj. Vem, da si se nasitil mojih čenč.

S srčnim pozdravom ostajam

Tvoj Oton.

P.S. Odpiši mi kmalu! Zlasti Tvoje mnenje o poslanih

pesmih bi rad vedel. Zdrav!

VELIKONOČNI SONETI

I.

Pred božji grob pokleknil sem kristjan.

Medló, glej, lučke se leskečejo...

Uboge duše tak trepečejo,

pogrezujoče se v obup temán.

O duša moja — vgasnil tvoj je dan.

Tvoj zadnji svit valovi mečejo

po burnem morju... In rjoveče jo

pogoltne kmalu hladni ocean...

Pred mano Berta. Njeno glavo mirno

kostanjevi lasje obkrožajo

lahnó spleteni. Žarki božajo

v razkošju tihem žametni obraz.

A njeno sŕce, njeno sŕce verno

se pogovarja z Bogom isti čas.

II.

Prižgal si plamen mu resnice čiste,

a narod te je sramotil in smešil.

»Častimo te, hvalimo te, o Kriste,

ki si s trpljenjem svojim svet odrešil!«

— Odpuščam vam, ki mi prelili kri ste! —

Kedó je tebe v uri težki tešil?

»Hvalimo te, častimo te, o Kriste,

ki si z ljubavjo svojo svet odrešil!«...

— Kaj nad dobroto néba obupavaš?

Kaj po temini in po blatu tavaš?

Glej — tudi zate kri od tod je tekla! —

Ves okrvavljen, bled je stal pred mano

in kazal je na prsih črno rano...

O sŕce grešno — trje si od jekla...

III.

Kako je poln kristjanov temni hram!

A on leži razpet na križu tam

in množice se tja pomikajo,

z molitvami se mu dobrikajo.

»Odrešenik svetá, pomagaj nam!

Brez tebe ne vemó ne kod ne kam...

Češčena si...« pobožno sikajo

in svetih ran se mu dotikajo.

In vstala je in šla. In jaz sem vstal.

Nad križanega se sklonila je,

poljub na ustna mu dahnila je.

Gorák je še igral na njih, sladák,

a jaz sem šel in sem mu ga ukrál

in odhitèl sem — Juda II. — v mrak.

___

VIHAR

Divje polje duša moja,

sili daleč daleč... k tebi,

Albertina.

In oblaki hudourni

in vetrovi šumni, burni

dušo mojo spremljajo

k tebi, Albertina.

Okna so zažvenketala,

vzgánile so se gardine,

luč na mizi je vgasnila:

duša moja plánila je

k tebi, Albertina.

Ti si moja, ti si moja!

Kaj trepečeš? — Ti si moja!

Daj, napolni vnovič čašo;

da se peni, da iskri se. —

Vriskajoča duša moja

pije jo na dušek ves.

In pijana spet se vrne

ven, v viharja črno grozo

in pijana blodi z vetrom

nad šumečimi lesovi,

nad bučečimi valovi

prosta, prosta!

____

PEPICA

Tu, glej, tu

rasel je mak

rudeči, žareči,

in tu se slak

hrepeneči

je vzpenjal v zrak.

In tu, glej, tu

v zeleni lopici,

na hrastovi klopici

naju duši kipeči

spojil je poljub sladak...

Po mizi je plesal

sončni žarek z mušico

polko français,

a pred hladnico

se mokri je murček otresal,

ker sva ga bila polila

s korcem mrzle vodé...

A zdaj je mrak.

In midva molčé

si sediva nasproti... .

Tvoj mož pa prihaja po poti,

po pleši mu zvezde bežé...

OB PRENOSU KOSTI KOPITARJEVIH IN VUKOVIH,

15. OKTOBRA (ALI KDAJ)

Kandelabri goré

s plameni bledimi,

a tamkaj na sredi mi

počivata krsti dve.

Svečeniki obkolijo

ovenčani krsti,

po obredu, po vrsti

za véliki duši molijo.

Utihnite, utihnite!

Vsaka vaša beseda je kamen

in — vsakega rad bi zagnal vam nazaj...

Ah — hvala bógu — »Amen«!

In Grki zaplakajo,

kot duhovi, blodeči

po tèmi, nesreči.

A Rusi čakajo.

In njih čas je prišèl

in njih glas zazvenel

nad obraslimi je gomilami

z neznanimi, krepkimi silami.

To je pesem trpljenja,

a ne obupa;

ona neče strupa,

ona hoče življenja!

Oj stepe tihotne ve, širne,

oj stepe ve nedozirne!

Kdaj mègla z vas gosta izgine?

Kdaj vaše širine se vzradosté

in poklonijo žarkom se sončnim,

ko — strunam enako — življenje vzbudé

nad vašim molčanjem brezkončnim?

»Oj pošlji nam biserni dan

in njega radost

in njega prostost,

ti véliki car, gospodar!«

Milijoni, milijoni

roké iztezajo,

sezajo,

krepené

v luč iz teme...

In vse te roké

naj žilave, krepke omahnejo?

Zakaj tvoj ukaz ne pokliče ne

na delo jih živo, marljivo?

In vse te moči nakopičene

pozabljene naj, neizrabljene

v kipenju mladostnem izdahnejo?