Draga Jula!

Sporočam ti, da mi kaj piši! In sem, kakor oaza v puščavi, ker mi ni dano, da bi se mi ne tožilo po domovini. Gozd je sicer za hrbtom pa so mi nekaj čudno tujega ti bori. Samo da je trava zelena, kjer se takata Mara in Vida in kjer spi po cele lepe ure »Ola«. Malo tvoja, veliko moja, kako ti je všeč? Do sedaj se ji posmeje vsak obraz in ona se vedno sladko kremži. Velika je, močna in hoče že sama sesti. Grozno »grozna«! Veseli se tistega, kar so ji namenile tvoje predobre roke. Jula! Mara je gracijozna, silno šegava, bolj nežna punčika – pravi kontrast Vide.

In jaz sem šekasta, kakor po navadi!

Pa kako je tvoje poletje? Zelo sem bila vesela Tvoje slike, kjer si vendar enkrat spomin ene Jule in tudi tega, da si krenila s svojim srcem drugam. Bog ti žegnaj pot. Kamor je namenjeno! Pa kako bi bilo lepo, če bi bila tu na Dunaju!

Pa ti, ki si hipna in bog ve kakšna v svojih trmah in kapricah, vagaj se sama! Zelo mi je dolgčas po tebi, posebno tu med temi dunajškimi čenčami. Polno jih je, in mene ni nič, pravijo, ker se jim ogibljem. --- Nikomur ne pišem pa zanima me samo: Kje je Cank., ali je res (z Zup. vred) zaročen s Keslerjevo? Kdo te je posetil kdo stanuje v Zasipu.

Rus pride zopet k nam, pa iščem še enega. Ne veš nikogar? Oh, no, kmalu sedi in piši!

Pozdravi domače in k Sekovaniču!

Ostanem še par tednov tu z Pepco (Kamevčanko) in z otroci. Ali prideš morda na Dunaj. Kaj piši, takole: gospa Jeraj, Kasten bei Böheimkirchen Mittergeld 2 (Lobner)

Če nimaš kaj posebnega, pošlji mi kaj novic iz »naroda« da ne bom, kakor medved v brlogu. Ali pa sešitek starih cajtng.

Adijo, in poljub od Vide.