Preljubezniva gdč. Márica!



Nekam zastalo je najino dopisovanje, toda – upam – saj sva si tudi brez pisem v duhu toli blizu, da ni potreba lepljenja s pismi.

Mnogo bi Vam imel poročati o svojih razmerah, a saj si samí prav lahko mislite, da so tužne. Pri »Sl. Narodu« nimam pravega delokroga, ker sem v marsičem – svojih nazorov. Niti v feljtonu mi ni možno govoriti po svoje, ker imam sicer ves odbor na vratu. Zato sem opustil vse in »tulim z volkovi«.

Imeti hočejo filistrski list, pa naj ga imajo! Saj ni moj! Ostanem itak le do aprila. Takrat moram iti v vojake za 6 mesecev. Ali se potem še vrnem k »Narodu«, ne vem. Veselí me prav nič. Ako bi žene in Vide ne imel, pobegnem danes na Dunaj.

To ljubljansko življenje me morí, da ne morete misliti kako! Družbe nimam prav nobene. V Trstu imate vsaj par družin, ki občujete prijateljsko, tu ni ničesar. Vsak živi zase.

In meni je tako potrebno druščine kakor ribi vode ali ptiču zraka. Brez družbe sem bolan na duši in telesu.

In ti ljubljanski boji! Kako se mi gabijo! Koliko osebnosti! Koliko neumnosti! Koliko oblastnosti! – Napadanja le zlobna in osvetljiva, nikdar pa stvarna in dobroželjna. V središču teh zlobnežev, bedakov in mogotcev pa moram živeti jaz!! –

Ljudje, to se pravi: peščica prijateljev mi svetuje: »pojdi nazaj, napravi izpite, postani sam svoj!« – Dobro, a kako, s čim?? –

Prometej sem – privezan na ljubljansko skalo, kjer moram poginiti, ako ne najdem kmalu Tezeja! –

Da v takih razmerah ne delam ničesar zase, je umljivo. Ubit sem, skratka. Veselja nimam nobenega več.

Najrajše bi vedno spal, saj v spanju pozabim vse! –

Tako, povedal sem Vam, kar ste menda že vedeli, ali pa vsaj slutili. Potožil sem Vam kot svoji prijateljici in koleginji, a prosim Vas, da obdržite stvar za-se! –

Vaš roman je torej zajet iz Savinjske doline – iz Št. Pavla – iz družine Zanierjeve! Ali Vas ni kar nič ostrašil boj proti meni? – Tudi Premca bajè grdo sovražijo na Notranjskem, ker jih je v »Ženitni ponudbi« naslikal fotografično!! –

Sicer pa moram reči, da Vas občudujem, ker dovolite Bežku toliko in takih »korektur«. Ta mož črta, dostavlja (!!), briše in spreminja, kakor bi bilo pisateljevo delo – dijaška naloga. In vendar nima Bežek prav nobene estetske izobrazbe, in vse, kar ve, je le tuje blago. Bežek vleče povsod na ušesa ter stori ono, kar se mu suflira. Sam zna le – slovnico in Pleteršnikov besednjak, a navzlic temu je njegov slog tako pust, suh in grčav, kakor niti P. Pajkove ne! –

In še nekaj! »Slovnica« je večinoma Mikuševa, njegovega sourednika, ki je najbolj zagrizen »pikolovec« na svetu in ki žrtvuje za eno samo »novo« »narodno« besedo z veseljem cel roman!! –

Za »Slovenko« vam obljubljeni članek pošljem čim preje. Kriv nisem jaz, ampak g. Gutnik, ki mi še doslej ni preskrbel vseh podatkov za životopis pokojnice.

V prilogi Vam pošiljam Jesenkovo pesem. Ta za 3. štev. zadošča, v IV. pa gotovo pridem na vrsto jaz. –

Gospa Ponikvarjeva bi rada še kako igro. Pove pa ne kakšno! Naj bi vsaj malo namignila! Sicer pa je težava z iskanjem dram. Jaz sem letal dosti okoli, a dobil le dve. Prosim, pozdravite jo, in naj mi sporoči, kaj še želi! Kar morem, rad storim. –

Sicer pa zdravi in veseli!

Ako vidite kje gdč. Mankoč, sporočite ji moj poklon! Vidic pojde že 15. febr. v Maribor. Tudi zanj se prično skrbi!



Živela!

Vaš vdani

Fran Gkr



NB. Za feljtone se Vam prav toplo priporočam.