Velecenjena gdč. Márica!

Menda se Vam še nisem zahvalil za poslano mi čestitko, zato Vam izrekam danes v svojem in v imenu svoje soproge najiskrenejšo zahvalo.
Takisto se Vam zahvalim za prelaskavo oceno v »Slovenki«, ki me je v očeh velikega števila Slovenk – doslej polnih predsodkov – nekako restavrirala. Pisala ste prav dobro sè stališča ženske; zato je ocena originalna.
Sploh pa se vidi, kar sem omenil že v Sl. Narodu –, da Vaš list z vsako novo številko napreduje. Pripovednega gradiva je sedaj dovelj. Le tisti »dnevnih« je – precej neslan! –
Vidičeva pesen pa tudi ni vredna dveh grošev! –
Kdo je ta Kristina?! – To bo morda še vrla pesnikinja, če se ne bo naslanjala le na domače vzornike. – Pri nas je bila sploh ta napaka: pesniki so kopirali le Prešerna in Gregorčiča, – prozajisti pa le Jurčiča in Stritarja. – Tako je končno godla vsa slovenska literatura na eno samo – ali na dve – strunici. – Slovenci nimamo sredstev, niti prilike, da bi se mogli toliko baviti s slovstvom, da bi producirali kaj do cela originalnega. Zato pa imejmo, ker že moramo, vsaj vzorníke, ki so veliki in res ženijalni, na podlagi katerih izkušajmo doseči neko stopinjo individuvalnosti! – Zato bi pa jaz našim poetom in beletristom vedno svetoval: širite svoje obzorje! – poglejte črez domači plot! – ne bodite vedno isti Preširnovici in Jurčičevci! –
Vaša povest v »Zvonu« je letos še najpametnejša in najresnejša po sujetu. »Dolenc« kvasi in kvasi zaljubljene marnje, ki so mi že neslane, Murnik se s svojim briljantnim slogom le igračka, pa izbija ob barokno-prismojeni snovi buršikozne dovtipe. Naj bi pisal resnejše! –

Pozdravlja Vas iskreno vdani
Fran Govékar