28. II. 907

Drago dekle,

Pomlad odpira vse duri, in tudi mi smo čisto novi, toliko, da nas ne odnese veter nekam na jug! Zup. odide v 14 dneh študirat in goriške samote »tuhtat«, Cankar se bo razkropil na vse slovenske strani, da pove ljudem, »česar še ne vedo«, in jaz stavim tudi že svoje mejnike! Na vsak način pa je vsega tega kriva edino le pomlad in želja na jug! Razmahniti se je treba, pa naj bo že zaradi nevemkaj! Celo Cank. kandidatura, ki so mu jo toliko časa ponujali, da se je odločil, je pravzaprav le »mittel zum zweck«! Lepo je še pri celi stvari stopiti med delavce in jim povedati gorko, novo besedo! To bo znal, kot nov prorok, in če nič druzega bo ostal lepo sled, in zrno bo padlo! Če pride ob tem potovanji tudi na Bled, Vas pozdravi od blizu, in pokažete mu, kar je našega! …..

In dobro je, da bo videl zopet enkrat od blizu ves naš božji in človeški svet! Tako kandidira naposled tudi umetnik!

Lepo je bilo na pr. sinoči, ko smo se zopet enkrat razvili tako sami med seboj … Ste prejela naše pozdrave? – Razposajeni smo, kot otroci, in le nikar ne mislite, da se v tacih urah – in tudi v bolj samotnih, kdaj grimamo nad revščino tam doli! Perspektiva nam kaže vse v jasni luči …. Nesramneži! Tega pa ne povedo, da Cank. Dobiva za svoje knjige v naših razmerah skoro neverjetne vsote! Zato, ker se »praše« v knjigarni?! Slab trgovec bi bil založnik! Sploh pa ni vredno besed!

Danes sta me lepo in veselo pozdravila G. in Lmr …

Seveda pridemo letos zopet, samo julija šele, pa koj začetkom! Do srede septembra upam ostanejo moja vsa tista polja, vsi gozdi in Vi, Jula!

Vida Vas posebej pozdravlja, naj to prav »mehko« napišem, pravi! Krasno slovenščino drobita oba. Veseli me od Tavčara. Mogoče ji še pišem …. Ah, berite, kar bo zdaj povrsti izšlo v »Zvon« od Zupančiča! – Nadalje prepuščam stvar njeni noblesi, da napravi vse dovolj taktno in delikatno . Jeseni si le napravi izpit, potem se oženi, vmes pa bo stradal in pozabil, da je rojen za pesnika!

Žalostno je, dekle, videti od blizu obraz, kakor Kristusov .. Spominjam se vseh po vrsti …. Pa vse to pravim samo Vam, ker niso vredni, da bi jim kazal ranjene prsi!

Vi boste kmalu trgali vijolice! Tam proti Zasipu kmalu pozlate primule ves holm ! Sami veseli spomini! Pozdravljam te rože in Vas, Vaše stariše in vse čvrste male!

Vaša Vida.

Dun. 28. febr. 1907.