Predraga gospodična Marica!

Ali lahko pridem jutri popoldne, po kosilu? – Tako bi Vas rada videla! – Neko pismo imam tudi za uredništvo. No, ni Bog zna kako važno! Jaz prav pridno delam in pišem – v pisarni in na pošti. Danes sem spisala že celo kopo pisem in zvečeraj tudi.– Jelovšek je odšel v nedeljo zvečer. Dolgčas mi je malo. Kako se Vam dopade ta dečko? – Name ima precejšen vpliv. Ali Vam je Marica s Štajerskega kaj pisala? –

Toda, da ne pozabim. Kaj ne, saj tukaj lahko odpovem s 15. – stanovanje namreč. Jaz mislim, da v 14 dneh že dobim pri kakih Italijanih primerno streho. Laščine znam že grozno dosti. Tako moško se odrežem: no, no, kadar mi ponujajo svoje usluge. – Prebita stvar, – en četrt na štiri in pisati moram še Aškercu in Jelovšku! –

Torej – ali jo primaham? – Zdaj bom že snala; samo če boste imeli čas! –

Če nič ne pišete, pridem, drugače bom pa že vedela.

Prisrčni pozdrav – in menda gospod Bartol ne bo hud, če pridenem še en skromen poljubček.

Trst. 10. l. 99.

Zofka .