Velecenjena gospica urednica!

Nemalo sem se začudila, videč v zadnji »Slovenki« vaš psevdonim »Z« - ki naj bi bil identičen z urednico! Vsa čast, da ste prevzeli težavno uredniško breme na krepke rame! A zakaj je gospica Marica odstopila – tega še sedaj ne umévam, morda se mi s časoma zjasni v glavi – zakaj! – A mislim si pač – vsaka stvar ima svoj pomen in vzrok takisto tudi ta!
Gospica M. je častno reševala dano, a ne prosto vsprejeto nalogo, ustvarila nam je list, pomogla mu na noge, a sedaj ga okrepljenega izročila drugim rokam! Da ji gre za to zaslužena čast in hvaležnost od našega – zavednega ženstva – je umevno samo ob sebi!
Da ni g. Marica žela zaslužene hvale od njenih rojakinj – ko so jo nekatere naravnost obsojale kot pretirano emancipiranko – to je krivda časa – napredku ženskemu osobito sovražnega!
Kadar se razjasni ta mrak, – ko nastopi doba zlate prosvete – bodo i sedaj se dremajoče Slovenke spoznavale v njej duhovito, po blagih vzorih hrepenečo ženo – kakoršnih daj Bog slovenskemu narodu prav mnogo!
Pa do tedaj še je dolgo, dolgo! –
Vam velecenjena gospica urednica, sem napisala te vrstice prav preprosto – od srca!
Sedaj pa še javim nekaj druzega – prav tako od srca, vprašam namreč prav preprosto, kaj delajo drobne pesmi moje, koje sem že dvakrat poslala »SL« - pa še doslej o njih ni bilo glásu! –
Želela bi velecenjena gospica, da mi vsaj kratko odgovorili pismeno! Vedela bi namreč rada, ali naj jih pošljem več ali pa! –
Srčno vas pozdravlja s slovenskim »Živela«
udana
Ljudmila Poljanec
učit. v Marijanišču

Lj. 28. II. 99