Predraga gospodična!

Prav, prav lepo bi Vas prosila, če bi hoteli posredovati, da se priloženi dopis prav v kratkem natisne v «Edinosti». – Molčati ne kaže, pisati v «Narod» ne smem, v «Slovenca» nočem, torej mi ostane še «Edinost» – Saj boste tako dobri, kaj ne? Prav lepo prosim! – Me uboge ženske, še tega borega kruhka nam ne privoščijo! –

V petek sem bila pri Aškercu. O to Vam je res dober človek, jaz sem vsa srečna, tako je prijazen! –

Po Vašem zadnjem pismu sem čisto prerojena. Draga gospodična, vedno mislim na Vas; se li Vi kdaj spominjate onih dni, ko ste bili v Ljubljani? – Aškerc pravi, da je bil v Trstu, a Vas ni videl. Meni je žal zanj, da ni mogel govoriti i Vami. –

Toda hiteti moram, – jaz res ne vem, kam mi čas izgine! –

Torej še enkrat: Prosim, bodite tako dobri, kakor ste vedno, in oprostite, da Vas vsak čas nadlegujem.

Prav prisrčno Vas pozdravlja

Vaša vdana

Zofka.