Draga Gospa Ančka in brat Pepe.
V prvih vrstah moje skromne pisave vas lepo pozdravim. Sedaj vam pa povem da jast se imam zelo zelo dobro. Zdrav sem in tudi vam tako privoščim. Sedaj vam pa povem v katerih hišah sem bil in kako se imam. V Gorico sem šel sedmega decembra 1940, tam sem bil okroh pet mescov. Vesel sem jih preživel, pa če me sedaj nazaj tja pošljejo ne bi nič kaj veselo šev. 18 Maja sem se vsedel na vlak in sem se odpeljal iz Gorice v Padovo. Tam sem se ustavil en dan in eno noč v naši hiši. Šel sem na isprehod po mestu. Videl sem krasno cerkev svetega Antona. Šel sem tudi v Padovansko stolnico ki bi rekel da je lepa če ne bi videl cerkve svetega Antona. Stopil semvnovič na vlak ki me je pripeljal v Lonig. V Lonigu sem pa v resnici dva meseca zelo, zelo dobro preživel. Najprvo sem začel delati v obednici, sem mize napravljal kjer jih je prišlo okrog 135 jesti. Potem sem delal na vrtu nekaj dni. Potem so me hoteli izučiti za žnidarja potem sem pa delal v kurniku, kjer je bilo okrog 200 kokoši. Tam se mi je tudi dopadlo. Jajca sem bral, če se mi je kakšno ubilo sem ga spil in tako sem molil da mi boga da milost da me v šole pošljejo. Res vse je zelo slabo kazalo, pa jast sem vedno Jezusovem Srcu zaupal, ker je vse mogočno in rado usliš če se napravi s zaupanjem. Božje Srce me je uslišalo 11 t.m. sem bil zopet na vlaku in odpeljal sem se v »Tregasio Truiggio Milano« v to »Villa S. Cuore«, tako da tukaj študiram. Šel sem skoz Verono in potem do Milana sem videl zelo lepe vasi, mesta reke in dve lepi jezeri. Eno je bilo dolgo da ni bilo konca videti in je na njem šif plaval. V Milanu sem videl tisti zelo lepi in veliki štacion, po šestih urih tistega ropotania sem srečno stopil iz vlaka. Sedaj končam svoje pisemce in vas še enkrat srčno oba skupaj in tudi očeta pozdravim
Zbogom in mogoče tudi nasvidenje Srečen imendan voščim Gospej Ančki
Alojz Pregelj