Velenje, 8. 6. 97.



Blagorodna gospodična!



Pesem »V stolici« prejel. Po mojem mnenji je to menda najboljše, kar ste dozdaj spisali v verzih. To je krepko in resnično iz življenja.

Pesem pošljem v kratkem v Gorico in jo pripravim za tisk. Tu in tam popravim kako malenkost. Proti koncu n. pr. porečemo namestu: »Da bi napolnil dragi list« (– kakor stoji v rokopisu –), »Da bi nasitil lačni list.« Tako je bolj reali­ stično, živo, in pa metaforo napravite na ta način. Velike važnosti so, kakor morate vedeti, podobe (metafore) v poeziji. Povedati, kolikor se največ da, v podobah - to spada med tiste tajne momente, ki činijo poetični slog ...

»Prevarjena« v Slovenki je tudi čedna. Zdaj mi pa dovolite neko važno opomnjo!

Čast je za-me, da mi zaupate in rad Vas sprejemam za svojo »učenko« - kakor ste se Sami izvolili izraziti. Toda, ne bi rad, da bi me krivo razumeli! Jaz nikakor nočem vplivati na Vašo muzo v tem smislu, da bi dajal Vašemu pesnenju (ne: pesnikovanju!) pravec ali smer, da bi Vam takorekoč narekával, v kakem žanru naj pišete ali v kakem duhu. Nikakor! Vi morate pisati in pesniti, kakor Vam veleva Vaša individualnost, kakor Vam veleva Vaše srce, vaš okus.

Jaz sem Vas samo hotel opozoriti na duh moderne naše dobe, na to, kar zdaj visi v zraku. Hotel sem Vas opozoriti na

to, da svojih očij ne odmičete od časovnih vprašanj in da se vadite ozirati se po svetu čez Svoj »jaz«. Vse to pojde gotovo

polagoma z Vašim duševnim razvojem - saj ste še mladi!

Ako Vam torej n. pr. še subjektivna erotika polni Vaše čuvstvovanje - dajajte ji slobodno duška v pesmih. Samo, da nam poveste svoje čute in misli v izvirni krepki in temperamenta polni obliki.



Ravno taka subjektivna (erotična) lirika je sila kočljiva stvar. Za dotičnika, ki res občuti kaj takega, je tačas v danem trenutku neizmerne važnosti, vsaj njemu (ali njej) se tako zdi; čitatelj pa ostaje pri takih rečeh često popolnoma hladen. Tujega človeka to ne zanima, ako pesem ni dovolj krepka, to se pravi: zajeta iz globočine srca.

Mislim, da me razumete, in da mi ni treba več o tem pisati. Govoriti bi bilo lože. Dobro je, da se je pri nas tudi ženstvo začelo bolj zanimati za literaturo in da so nekatere dame začele tudi same pisati. Ta pojav nam potrjuje, da ipak napredujemo. Zakaj, če žensk ne pridobimo za kulturni napredek na narodni podlagi, če se nam ženske odtujijo, smo zgubljeni. Zakaj so Čehi in Poljaki že tako daleč? Ker je ves narod probujen, torej tudi ženski spol. ln kake so Rusinje! Nekatere se v žurnalistiki in v znanstvenih člankih gredó merit z marsikaterim moškim.

Tudi pri nas bo boljše, čim več šol dobimo, posebno višjih ženskih šol. Potem dobimo tudi v resnici gosposkih Slovenk po duhu in izobrazbi, ne samo po – obleki.

Fizijologi in dušeslovci nas učé, da je ženska svet za se, da gleda v svet s svojega stališča in da ima na svetu tudi svojo posebno nalogo. Ali ne pride nov moment v literaturo, v kulturo s tem, da primejo tudi ženske za pero in da začno pisati iz svojega delokroga kot matere, vzgojiteljice človeštva?

In zakaj bi v poeziji, v beletristiki ne mogle ničesar trajnega in temeljitega spisati?

Čutijo ženske živahno, opazovati znajo tudi sebe in druge, treba torej samo izobrazbe in ničesar druzega kot izobrazbe – pa dobimo tudi mi Slovenci pisateljic in pesnic. Zakaj pa imajo takih Čehi, Poljaki, Rusi in Hrvati in seveda že zdavnaj drugi kulturni narodi – ? No, saj jih imamo tudi mi že nekaj!

Kar se mene tiče - dovolite mi še to opazko - bil sem dozdaj sila skeptičen glede poetičnih spisov in pesmij izpod ženskih peres.

Meni je lepa ženska sama na sebi najlepša poezija. Ni treba, da bi taka še pisala poezije ...

Z vsem spoštovanjem

Vas »učitelj«

Aškerc