Draga Ivanka! Tako grozovito malo časa imam, da Ti niti pošteno čestitati ne morem. Jedva sem danes z največjim trudim napisala nekaj »Št.« - 15. odidem v Prag, - a šivati moram polno perila za malo, - potem pišem pridno v »Ag. Tagbatt« in »Narodne novine« - saj veš ta nesrečni kruh! – Pa smo s prostim časom pri koncu. Zdaj je še gospa, kjer sem obolela. Pa sto t. križev. Njeno malo moram hraniti - ima 1½ leto in paziti, da se kaj skuha in še na njo prigledovati. – Kako se imaš? – Si srečna? Si jako jako srečna? – Želim obema vse najlepše, najkrasnejše – Drugič več o tem! Prilagam Ti tu Daničino pismo, - seveda sub rosa, - da nimam potem kakih komedij! – Povem Ti pa odkrito, da se mi zelo čudno zdi, da si ravno njo tvojo prvo in glavno oporo pri Slovenki tako zanemarila. Piši jej, - lahko se sklicujejš, da sem Ti jaz pisala, kako nezadovoljna je, - da ji Ti tako malo pišeš. – Da zgubiš še Danico, potem bi bilo ne lepo! Piši ji tudi vse, kar veš radi »Slovenke«. Nekaj sem ji pisala že jaz. – Morda bi ona skoro gotovo prevzela »Slovenko« čisto na svoj risiko in odgovornost, - ako bi jo ne hotel konzorcij več izdajati. To bi bila za »Slovenko« največja sreča, - Ako nečeta vidva Ti in Kl. prevzeti jo čisto v svojo last. – Sicer pa o tem še molči, da morebiti gospoda prehitro česa ne požre. – Vidiš, meni se res čudno zdi, da si tako tuja z Danico, - mislila sem, da ste si že čisto intimne. Pa ž njo je to tako lahko. Tako dobra in napredna je, brez vsacih predsodkov. In potem moraš misliti, da je sama in čisto na deželi pa rada korenspondira. – Jaz jo imam jako rada. – Povedala sem ji o svojem razmerju z Vladom, da dobim malo i.t.d. – Za Teboj mi je ona najbližje že po samih nazorih od vseh dam cele Slovenije – ali piši, - pa pardon! Sedaj si res v Flittertednih, - pa ne smem biti tako neskromna. – Oh, jaz se tako veselim Prage. Z Vladom bova stanovala v jednej hiši. – In tako strašno je zaljubljen, vsak dan (nečitljivo) naj pridem. Pa moram iti, no, - čeravno sem čisto prvotno računala s tem, da ostanem do 1. aprila tu! – Kako sem bila neumna! – Tako dolgo brez njega, kaj misliš! – Moja mala se že giblje, - Tako razkošno čustvo je to! Vedno že mislim, kako bo lepo, ko bo taka mala, kričeča stvarica ležala poleg mene! In Vlado! Ta je čisto neumen. – V vsakem pismu – pozdravlja in poljublja malo, pa jo niti še na svetu ni! Ali sva midva otročja! Veš, groznih skrbi imava ali srečna sva tudi. Tako, da ne moreva biti bolj! – Tako je krasno, tako krasno! – Jaz sem inače zdrava, samo moj pas je šel docela s forme. Vsaj bo no! Drugače ni nič, - plesala bi lahko! Toda z Bogom, z Bogom! Kako je tvojemu Franu? – No, vidiš, vsejedno je prečen! – Stotisič poljubov od tvoje srečne Zofke