Draga moja Ivanka! Hvala najlepša za tvoje zlato pismo.

Težke stvari me sprašuješ. Vidiš, jaz Ti ne svetujem ne tega ne onega, povedati pa Ti hočem vse svoje pomisleke, vse kar vem in če tudi mogoče ni prav, da Ti odkrijem to, kar ni moje. Svetujem pa Ti kot prijateljici, da se ne prenagliš, da dobro premisliš vsak svoj korak in tudi njegove posledice, predno se za kaj odločiš. – Glej vse tisto kar sem trpela v Trstu – in da ni bilo malo mi lahko vrjameš, - imam se zahvaliti jedni sami prenagljeni minuti.

Po mojem mnenju, - Bog mi je priča, da ne govori užaljen ponos ali kaj tacega iz mene, - Klemenčič ni mož za te. Glej, Ti si jako idealna, za te bi bil mož, ki bi bil povsem tvoj, ki ni imel še nikake tako zvane preteklosti in naj si je tudi še mlad in naj si nima tudi še nikake eksistence. Ne daj se zapeljati po napačnem sočustvu, po lepih mamljivih besedah. Meni bi bil postal Kl. ravno tako nesimpatičen, kakor mi je, če bi tudi ne bila že prej ljubila Jelovšeka. In on ima tudi preteklost. Ne vem, morda je Tebi že tudi izpovedal vse dogodke svojega življenja. Če Ti je, - tem bolje zame, ker s tem ne storim nikake indiskrecije. On je še kot dijak „živel“ – vsaj veš kako mislim to, - z več dekleti, imel intimno daljše znanje z neko natakarico in da kot begun ni postal drugačnih načel glede žensk si lahko misliš. On je smatral to do poznanja z menoj – kot zahtevo higenije. Kar koli tudi mi more predbacivati, da sem brez srca in kaj vem kaj! To mora priznati tudi on, da sem mu vendar-le jaz prva prižgala drugačno luč kar se tiče morale. Nadalje je tudi menda skupaj 2 leti živel z neko kuharico na Štajerskem. Sedem mesecev ali koliko, jo je ljudem predstavil kakor svojo ženo. Ona je bila čisto surova, navadna ženska, kateri je potem plačaj 35 gl, da ga je pustila. – To je bilo predno je prišel v Trst. V Trstu je živel spočetka, kakor vsi, - pohajal je redno obiskovat prostitutke tja v staro mesto. To je njegovo življenje. Dasiravno morda ni vsega kriv sam, morda le napačna vzgoja, naklučje i. t. d. vendar premisli dobro, ne le če moreš to odpustiti, ampak tudi pozabiti za vse večne čase. Jaz ne vem, morda bi bila tudi jaz drugače ravnala ž njim, ko bi mi ne prišel tolikokrat spomin na nekatere epizode njegovega življenja, katere je sam pripovedoval.

Ne, mene je znala njegova odkritosrčnost, njegov kes, momentalno ganiti a potem se je takoj oglasila neka neopisna antipatija v moji duši. Tudi mu tega nisem mogla nikdar odpustiti, da je druge sodil vedno kar najostreje in jim podtikal pri najnedolžnejših stvareh najpodlejše namene. Menili smo se o Hoban, katerega je žena, - kakor Ti je morda znano svoj čas grdo goljufala, kateri pa je on vse odpustil in s katero sta zdej srečna. Kl. je dejal, da bi on svojej ženi v takem slučaju ne odpustil nikdar in motiviral je to s tem, »da bi se mu drugače ljudje smejali«. – Mi smo se o tacih stvareh mnogokrat prepirali in je li čuda, da sem potem hkoncu vprašala: In Ti to praviš, ti?! – Kristan mi je takrat o tistej aferi pisal lepo pismo. Dejal je med drugim: »Ne vrzi se proč, če ne ljubiš v resnici!« - Zaradi tega ga je Kl. tako črtil potem in trdil, da je Kristan baje kriv njegove namišljene nesreče. Zakaj je on mene toliko žalil že sedaj, ko je bila vsa stvar še popolnoma končana Ti tudi lahko povem: ker so se njegovi prijatelji, ki nota bene sleherni večer pohajajo k prostitutkam, norčevali iz njega, češ, da imam jaz vse za norca, njega, Kristana in Jelovšeka. – In on je take baže ljudem vrjel in storil vse, da zopet »opere svojo čast« pred njimi.

- Ne misli, da kaj pretiravam, ali, da to pišem morda iz kake mržnje. Bog mi je priča, da mi je Kl. sedaj popolnoma ravnodušen. Tebi pa sem pisala bolj pikro o njem še za to, ker se mi je zdelo, da nekoliko preveč simpatizuješ zanj. Malo slik o njegovem značaju si lahko dobiš tudi iz zadnjih dogodkov. – Po Veliki noči se je zaljubil v me. Vstreliti se je hotel, utopiti in še sto druzih stvari je obljubljal v svoji velikanski nesreči. No in njegova čustva so bila tako pristna in globoka, da je zdaj čez tri mesece že zdavnaj ozdravljen! – Jaz Ti povem odkrito: on ni slab človek, morda ima še dobro, mehko srce. – A to je ravno, on je premehek, on se preveč prepusti vsakaršnim vplivom, on nima prav nič močnega, trdega značaja. Jaz dvomim, da bi bil on mož za te. – Sicer pa premisli sama dobro vse in potem se odloči brez ozira na moje besede. Mislim, pa, da bi postala Ti z mladim, nepokvarjenim mladeničem, ki ima pa vendar trden značaj in bister razum, srečnejša. – Veš pozabiti je jako težko. In posebno me ženske smo prav tenke v teh stvareh – ali vsaj nekatere.

Če sem jaz čista, neoskrnjena, zahtevam, da je tudi mož, kateremu dam svoje srce in svojo dušo! – Tako jaz mislim. – Glej in če Kl. primerjam tako prav popolnoma nepristransko recimo Jelovšku, Kristanu, tistemu profesorju iz Švice ali mojemu dobremu staremu „stricu“ iz Tropave, nikakor ni rezultat v njegov prid. Mogoče, da je to tudi zategadelj, ker sem jaz sama in vsi Ti z katerimi si dopisujem mnogo slobodoumnejši in bolj prosti predsodkov, kakor Kl. – Pri njem pa je, kakor rečeno, tudi to, da on pač smatra predsodke napram drugim kot pravične in prav, a on sam vedno najde zase olajšujočih momentov. – Toda dovolj o tem! – Veš kaj, ko pridem jaz v Švico, napravim mogoče kako znanstvo z tistimi vseučelišniki in študentkami, pa jih napotim par, da si dopisujejo s Teboj .

Jaz v Tebe mnogo zaupam a zato me ravno jezi, da bi Ti tista načela naših socijalistov omejila horizont. Če me hočeš ubogati, ne vdajaj se nobeni stranki, s tem si le tako nevede pridobiš neko strankarsko strast, katera omeji Tvojo trezno splošno razsodnost. Kaj pa tisti Tvoj luštkan fantek? – Ah Ti, če hočeš biti pametna, ne sili v hude duševne boje, katere bi mogla brez dvoma prebiti na Kl. strani.

Ne vdaj se prehitro! Poglej midva z Jelovšekom sva si od oktobra in do velike noči dopisovala tisto hladno in formalno pod »cenjeni gospod« in »cijenjena gospodjice« in še je potem trajalo celo leto predno sva si priznala, da sva si dobra. V Ljubljano pridem čisto gotovo v torek 29. t. m. zjutraj z mešancem, - saj me prideš čakat ne? – če ne boš preveč zaspana. Veš, jaz sem mislila že 26. iti od doma pa je 27. pri nas »žegnanje« tako, da še dotlej ostanem. – Vidiš danes si lahko vesela! – Čisto sem bolna pa nisem za drugo delo, ko k večjem za pisma. Pa oprosti za to, če ni posebno duhovito! Danes sam tako nekako za filozofije. Že celo dopoldne in zdaj že tudi 2 uri sedim tu na našem mostovžu pa zrem v gozd in rešujem razna težka vprašanja. Hm, Ti imaš prav!

To prebito naše samoljublje! To Ti je pravi vrag! Imeti ga moraš, samo rabiti ga je treba prav. Vidiš pa zdaj me že prav do cela glava boli. Treba skleniti! – Jezi me, da me včasih prime, da sem tako nervozna! – Dopoldne sem nekaj čistila pa sem bila tako razburjena, da sem se o vsaki priliki jokala. »Eine gute liebe Frau war seine Mutter« Sie hatte ein herziges kleines Kind« »sie verlor eine liebe Freundin« »sein Vater küßte ihn mit überströmender Zärtlichkeit« alo vse je bilo signal za mojo preklicano sentimentaliteto! –

No danes moram malo počivati, potem mi že spet pride. Menda sem se te dni res preveč gnala. – Ali mi še kaj pišeš? – Z Bogom duška! Sto najlepših, najbolj srčkanih poljubov od Tvoje Zofke

NB: Lojz gre že danes v Ljubljano, ker bi rad že 1. odšel v Pulj, - vendar pa pride vendar še za par dni domov.