8. XI. 1913

Draga gospa!



Hvala lepa za Vaš list, čeprav ste me malo ošteli. Jako mi je žal, da niste zadovoljni z izborom. Meni je rano ona črtica prav všeč, nekaj toplega je v nji in pozlačuje lepo poklic učiteljice. To so pač malenkostni ljudje, ki so vam mogli delati zaradi tega kdaj kakšne neprijetnosti.

Kar se tiče tiste razglednice na Klemenčiča, res ne vem, kaj bi rekla. Cela tista epizoda je tako daleč za menoj, tako totalno pozabljena, da se nikakor ne morem spominjati na detajle, ki sem jih pisala žalostnemu junaku one epizode. - Če je res, Vas prav lepo in odkritosrčno prosim, da mi oprostite, bila je pač le hipna nestalnost mladega dekleta.

Žal mi je, da tako neprijazno govorite o literaturi. Zakaj “literarni mrtvec”. Ne, zdaj bi se morali še le začeti. Jaz imam vedno to čustvo, da še niti prav začela nisem z literaturo in da je to doslej samo pripravljanje. Preveč sem doslej potrošila svojih močij v lastno življenje, ki je kljub viharju in nevihti vendarle lepa in veličastna stvar. Ostala sem kljub vsemu velikanska optimistinja in čeprav sem dobila od usode dosti batin, mi spet vedno znova dokazuje, da imam prav zaupati v življenje. - Moje razmere so zdaj prav ugodne. In četudi sem z Jelovškom doživela marsiktero razočaranje in pred 11/2 letom naravnost tragičen prelom, vendar bi tudi onih 12 let, ki sem jih preživela ob njegovi strani, ne hotela izbrisati iz svojega življenja. Mnogo velikega in lepega sem doživela in zdaj vidim, da nosijo tudi borbe in trpljenje svoj plod v duši. -

Imam 3 hčerke. Nisem, seveda več tako idealna, da bi v otrocih gledala vir same najčistejše sreče, ampak vseeno rada jih imam vse tri, veselim se jih in nadejam se, da bodo v življenjski borbi junaško stale na svojem mestu. Hočem jih že zgodaj navaditi, da se zanašajo same na se in da za vse iščejo sodbe pa tudi sile najprej v sebi. Najstarejša je v Ljubljani v 4. liceju v “Mladiki”. Februarja bo stara 13 let. Izredno je nadarjena, tudi telesno imenitno razvita in velika, trmasta pa in poredna tudi enako - nad normalo. Srednja ima šest let. V prvi razred hodi, za učenje in štev. nima mnogo smisla ali priliznjena je, ima razvito fantazijo, dobrega srca je, tudi lepa, da jo ima vse rado. Najmanjša ima 2 leti, sladko in pametno dekletce. Jelovšek jo ima strašno rad in pustila sem jo pri njemu, ker je trdil, da ga bo edino ona še privedla k sebi. Če pustim njo, bo osigural bodočnost vsem trem, kar je tudi storil. Bil je sicer slab mož ali dober oče. Naredili smo, da je Vladica takorekoč “neutralna”, Maša je pri meni a Mirica, najmlajša pri njemu. Vendar prihaja dvakrat na teden od 2-7 k meni a Mašo si vzame on ali v nedeljo ali v sredo, kakor mu konvenira. Vidim, da se otroci pri tem prav dobro počutijo, boljše kakor da bi bila ostala in v večnem kregu, nezadovoljstvu in žalosti propadla.

Tukaj gori mi je zelo lepo. Nad mestom sem in vendar blizu centruma; krasen razgled imam, lep vrt in dobre ljudi, ki bi me na rokah nosili, da nisem tako velika. Zdaj pred Božičem bo ločitev z Jelovškom mislim vendar-le končno perfektna in potem bom tudi juridično ravnopravna v ti družini, kjer sem našla svoj novi, topli dom in kjer me že 14 mescev obdajajo s prisrčno ljubeznijo. Za gospodinjstvo se moram malo brigati. Ne kuham doma in za polizke skrbi tu in tam njegova dobra in inteligentna mati. - Moje zdravlje je popolnoma trdno, glava me še včasih boli - (bila sem tako nespametna, da sem se takrat zastrupila), ampak že se mi počasi vračajo stare moči. Izgledam sicer izvrstno, ampak tudi misli so zdaj zopet vedno bolj poletne. Kadar bom popolnoma na konju napišem vsako leto vsaj 2 knjigi. Ne, tudi Vi ne smete pustiti peresa.

Če bi mi napisali kdaj za “D. P.” Domači Prijatelj, kaj bi Vam bila hvaležna. Honoriramo po 8 vin. od vrste. Pošljem Vam prih. štev., da bodete videli, da lahko brez škode napišete kaj v naš skromni listič. Meško je moj stari, zvesti sotrudnik.

Kar se tiče prevodov iz slov. za Hrvate, nimate prav. Slovenci že čitamo hrv. v originalu, Hrv. pa prav malo.

Glede vzgoje otrok, bi tudi polemizirala z Vami, da ste bližje. Ne sme človek vzeti pri otrocih vse pretragično. Vzgoja, hm - pravzaprav se razvijajo otroci čisto drugače, kakor smo jih spočetka mi namenili. Samo, da so zdravi, to je glavno a drugo že pride in če je v njih jedro, ki kaj velja bo že prišlo na dan, tudi če se mi ne ubijemo prav do kraja zaradi njih.

Otroci imajo radi tudi v poznejših letih stariše, na ktere so lahko ponosni a kaj ostane, če izda žena najlepšo svojo moč za -plenice in zašite nogavice.

Prisrčen pozdrav in je kaj za oprostiti, oprostite!



Vaša stara



Zofka