Velecenjeni in preljubeznivi g. doktor!



Sedaj še Vam. Pisala sem nekaj Göstlu ter vzkliknila s Preširnom O predpust ti čas presneti! Ker ste me vsi pozabili v temu norčavem času. Kako je se šolmaštrijo? Ali ni zum davonlaufen? – Zakaj ste me pozabila tako grdo oba моя симпатична фанта? Ni lepo od Vaju in za kazen mi mora eden od vaju oceniti Trojko. Pomenita se med sabo. Meni se zdi povest jako nenaravna – tisti dijalog!! Končala je nisem še, tam nekje v sredi sem, kjer se Lovro spametuje. Ljudje so marijonete. Bog vas živi in tolaži v dolgočasnem Mariboru!

Marica