Velecenjeni gospod Vidic!



Še mene jezi že ta Vaša večna obravnava. Ali je res še ne bo konec, da Vas drže tako dolgo na natezalnici? To je menda huje nego obsodba sama, kaj ne? No, vidimo se v pozni jeseni, je-li? V resnem adventnem času. Gč. Milka mi je pisala iz Černovic samo dvakrat, razvajena pride nazaj, ker jo njena prijateljica carta baje kakor otroka ali kakor mene Marica II. Morda počaka v Št Pavlu na svatbo?

O tistem našem sestanku sem Vam hotela govoriti, da, ko bi prišli, a zdaj je že prešlo in zopet sem v ravnotežju. Toliko pa Vam povem, da bi ne hotela biti v naši metropoli, raje sem tu med Lahi.

Bilo nas je v petek - oh, saj ste bili Vi tudi - no, v nedeljo še manj. Pogovori so bili slični onim od petka, le bolj razdražena sem bila. Temu je pa bil zopet kriv Resman, s katerim sem govorila, predno sem se sešla s “Klubovci”. Prišedša z Brda v nedeljo ob 6.20 in ona pot ima za mene še vedno nekaj posebnega, nepopisnega. Kaj popisnega! Nekaj misli mi je rojilo po glavi in oni kraji še le tako´ lepi! V vsej svojej žalosti bila sem vendar nekako zadovoljna, da ne rečem srečna za trenotek, ko sem videla one ljube ljudi, ko sem jokala se soprogo in materjo, ko smo se objemale v solzah! Vi ne veste, kako sem imela vedno rada vse njegove ljudi in vse, kar je bilo okoli njega. Pa čemu Vam to pravim? ͠ Prišedši torej v Ljubljano sem našla svojo družbo Hrvatov iz Kamnika. Šli smo na vrt v “Narodni dom” Marica pa še svoje služkinjo napoti proti Rožniku. Prišel je k meni R. ter mi jel laskati in čestitati brez konca in kraja. Ali to Vam več povem ustno rajši, imenitno, povem Vam. Pustila sem ga, da je svršil, potem sem pa rekla: Zakaj mi govorite v obraz tako laskavo, za menoj pa govorite drugači? - Sedaj je bil ogenj v strehi. Pravil je, da me mora vedno braniti in da me tudi z vsem srcem brani i. t. n. Ker je dejal, da so me napadali prejšnjega dne pri njem v Zalogu, napravila sem se še za Govekarja. No, oni so mi zatrdili, da o meni ni bilo niti govora. Ali res nimajo drugega predmeta nego mene? To je v prav kratkih potezah vse. A molčite, prosim.

Ne vem, kako bo Govekar zadovoljen z mojo kritiko, za “Slovenko” nisem mogla drugače, pišite, kaj se Vam zdi! Kaj pa ona pridgica našim sotrudnicam? No sedaj bodem prinašala le “Prvo srečo” in eno svojo daljšo povest, katero je popravljal Kersnik, predno je odšel v Gleichenberg, a sem jo spisala že pred 6. leti. Druge članke pa le resne.

“Márica” mi ni nič pisala z Reke, najbrže pa je že doma, ker je dejal g. papa, da bo morala priti kmalu. Zadnjo nedeljo je bila zelo kregana v Ljubljani, smilila se mi je, ker bi jaz bila storila tudi kakor ona. Pač ji verjem, da se dobro počuti s teto Milo.

Prosim izročite moje najlepše pozdrave simpatični rodbini Zanjerjevi - srčkeni ljudje in tista Ana! Vašim č. starišem, Vam pa stiskam v duhu roko ter sem Vam vedno vdana Marica



V Ljubljano, žal, ne pridem; Vaše pismo je tudi malo pripomoglo k temu, ker dvomite o --- uspehu.