ID
465
Pošiljatelj Franc Peric
Poslano iz Bilje
Poslano v Aleksandrija
Datum 18.03.1929

Bilje 18. III. 29



Predraga mi felička



Namenil sem se združiti nekoliko steboj nazaj ker sva z Danilo vesela ker imamo paket v rokah. Naj prvo se ti za vse najtopleje zahvalim. Vdobili smo vse v najlepšem redu. Na dugani niso niti odprli, ravno tako je prišel kot si ga ti sešila in zapečatla. No ko bi bilo kaj za dugano bi gotovo ne bili tako dobri. Pred vsem ti moram čestitati da si spletla tako lepo majico Danili, bojim se pa da jo prehitro vraste. Čeveljčki so ji še nekoliko preveliki, pa je bolje kot bi ji bili pre mali. Krilce je tudi zelo lepo čevlje zame bom dal potompljati, ih dobro nabiti na kopito potem upam da bodo dobri. Obleko sem tudi pri miru žal da so rokavi zelo ozki isto tako od hlač hlačniki. Pa bo prišlo vse edno vse prav. Za vse se ti najgloblje zahvaljujem. Tudi edno liro in drobiž smo vdobili v čeveljčkih. Danila se je igrala cel dan danes ter še za jest se ni spomnila. Vedno me povprašuje da kedaj prideš domov in da kako daleč je Ales. Obljubil sem ji da kadar prideš da jo popeljem v Trst ko te bomo šli ponj sedaj me vpraša vsaki dan da kedaj pojdemo v Trst te ponj. Nimaš ti pojma kako ona klepeta in pravi cele diškorše kot na velika žena. Vresnici mamica mi je težko ko ti ni doma da ne vse slišiš in vidiš kako se najina ljuba hčirka razvija. Sedaj ko je šla spat je tudi za Talko lepo molila, ker sem ji rekel da ne bo mamica nič več poslala ako ne bo molila. Res mamica kakor imaš veliko ljubezen do naju, priznam da moraš z težkočo vzdihovati ko naju imaš v mislih in se nas predočuješ bodisi iz minulih dogodljajev ali pa sedanjih. Zajemam zgled po sebi ker ni mogoče ti povedati kako da jaz hrepenim po tebi ljuba ženka, in Danila je tudi vsa zamišljena in iz sebe ko i pripovedujem o tebi njeni zlati mamici da kako jo ima rada in kako da skrbi in žrtvuje zanjo. Spoznal sem tudi da ji naprivi tudi njej žalosten utis ko ji pripovedujem o tebi in da hrepeni tudi ona po srečnem času da ji bo dano ljubiti se komaj sedaj spominjajoča njo mamico. Boš videla da ko prideš da ne bo več jokala kot zadnjič, in da te bo s polnim srcem ljubezni do tebe ljubila zavedajoč se da mora dopolniti ves oni čas kar ga je zamudila. Ti draga ženka si gotovo vso to stvar predočuješ v drugačnem tonu, češ da tvoj otrok ne bo znal te ljubiti Zato pa bodi brez skrbi in misli vedno da tvoj otrok te ljubi z vso ljubeznijo, le žali bog izkazati ti jo ne more. Vedi da kakšen dan pride k meni, in jo hitro spoznam da ni na pravi volji. Jaz jo vprašam da kaj ji je: ona mi reče tiho in žalostno: Tate pojdi gremo po mamico?! Je tako žalostna in mila da se moraš če si prav iz kamna razjokati in še mene na ta način pripravi v slabo voljo. Ravno tako semi je godilo tisti dan ko sem ti pisal tisto pismo katero teje tako užalilo. moja ljubezen do tebe upam da ni ti treba več tolmačiti ker gotovo ne dvomiš da bi te ne ljubil z vso gorečnostjo kar gotovo tudi ne da ne hrepenim po tebi kot najbolj žejna stvarca po vodi Pa ko otrok ti pride in ti kliče pojdi gremo po mamico! moja zlata mamica da jo bom ljubila vedi draga mi ženka da takrat se ti pretržejo vse zveze žil in mišic da hočeš nočeš moraš pasti v nenaravno voljo in si razhladiti srce na tem kar ti pride. In še takrat sem vdobil tvoje pismo katero mi pišeš da kako teško bi nas pustila treh če bi nam Bog podaril še sinčka da bi morala it kot druge (oziroma, da kakor delajo vse druge,) žalosten sem bil po besedah od Danile, žalosten po samemu sebi da misel da nigdar več te ne bom pustil od sebe da se mi jalovi, napisal sem ti v opravičenem obupu one besede zakatere če mi jih nisi še odpustila mi jih gotovo odpustiš sedaj ko sem ti vse raztolmačil, ker zadnjič sem bil preveč truden. Vedi da mnogo iz med mož kateri imajo žene proč se udajajo vinu in pijači, katerim Bog jim vedi da jim ne zamirim če stem si preganjajo ali bolje rečeno pozabljajo take le vrste muki. Pa skoraj da dvomim da bi se kakšen vdobil da bi po svoji ženki tako hrepenel kot jaz. Pa gotovo porečeš lastna hvala, cena mala, kot pravi pregovor: Pa do sedaj je bilo tako, od sedaj napraj pa upam da bo tudi. Jutri je sv. Jožef pa nevem če bodemo držali praznik ker je mnogo dela. Ura je pozna že lahko noč predno bo čas oddati pismo moram ti še kaj popisati

Lahko noč ter vroče poljube da bi sanjal celo noč o tebi tvoj može, in hčirka.



Hvala za ročno delo! Za sedaj sem vsa na kose in iz sebe ……. Prih. teden ti brez druzega na pišem res obširno pismo, da morda kar zastrmiš!...! Poljub! Lizeta



Še enkrat najlepša hvala za vse skupaj poslano!



KORESPONDENCA

Faksimile tega pisma še ni na voljo.