27. III. 1905



Dušica Zofka,

dovolite, da vtaknem sramežljivi desni kazalec v usta in se na kak čeden način zahvalim za Vaše komplimente. Cankarja si pa prilično izposodim, navihanca!

Nežna niti ne maram biti!

In tudi to bi Vam moralo biti najbolj všeč, da sem hribovka od nog do glave. Da sva druga za drugo, vem, odkar teče Vaše pero. Veselila sem se Vas prav zelo! Samo za to jaz Vam odpuščam, da niste prišli k meni. Z Vlado pridite! Ali zakaj Vas ni na Dunaju! Moja zamišljena Vidica bi se skorajžila kraj Vaše punčike in jaz bi se naužila Vaših sil, Zofka, ki ste samo življenje, gibanje in krepost! Meni je [nečitljivo], odkar sem na Dunaju, bolna sem na duši in na telesu in naveličana vseh ljudi! Samo moja mala dva - moj paradiž! Otroci se mi zde edino, kar je človeško - lepega. Vi bi me morda znali potegniti sabo po širji cesti nego je moja sedaj v centrum daljših distanc! Žensk, kakoršnih je dovolj, se bojim, kot vic! Z moškimi pa ne znam biti zaupljiva! Cankarja imam rada zaradi umetniškega čela! , "Vesna- ni" so menda naše sorte, a jaz poznam komaj jednega; temu sem dala par svojih verzov, da jim med svojimi preskrbi kak risarski kinč. Ko prejmem, Vam pošljem takoj! Moji predali so prazni; tudi to, kar objavlja letos žalostni ,,Ljublj. Zvon’’) je staro že najmanj 7 let in je vzeto iz kake zaprašene miznice meni v sveto jezo in dobrim ljudem v spodoben dolgčas! Ta literarna sodrga! Zadnji čas so me razočarali tudi ljudje, o katerih sem mislila, da imajo pošten ukus! Cankar, Zupančič, Vi Zofka, in če je še kaj mozga v meni - tudi jaz, naj bi zrušili starine naših mesečnikov in pričeli po svoje! Naj se vrag matra z almanahi, v katerih broji po 51 (!) slov. pisateljev!

In še marsikaj bi govorila z Vami

za danes Vas pozdravljam in

poljubljam in Vašo Vlado tudi - Vaša Vida

Moj fantek je star ½

leta ravno danes, in ne veste, kako ga imam rada!



Dunaj, 27. marca 1905.