Preljuba Mici!



Sneg pokriva plan goro, Burja mrazi nas močno, Z nami zebe ptičice, A ne Tvoje prepeličice, ker ljuba mama preskrbeli so jim tako gorak prostorček da jim ni treba zmrzovati, v zahvalo pa jim vsako jutro na vse zgodaj on veselo prepeva svoj ped pedi.



Gotovo se Ti čudno zdi kako, da tako molčimo, a ni Ti treba skrbeti, da bi bilo kaj posebnega, vzrok k temu je le preobilo dela, da ne moremo nikamor ker delovskih moči tako primanjkuje moramo me nadomestovati. Marjanca popustila nas je že pred enem mesecam, mislila je, da gre gotovo v Ameriko po zlato a ji je spodletelo, oče ji je obolel in mu mora streči rada ali ne rada.



Planinski g. župnik Podboj so nas zapustili in v nedeljo imeli smo slovesno vmeščenje novega gospoda Štefana Riharja.



Pri Jožkotu sem bila pred mesecem dni počuti se dobro, le mnogo ima učenja posebno ker je letos zadnje leto na sealki ako mu kaj ne spodleti.



Kaj kaj delaš? Zvečer pri nas pletemo ker je najbolj pripravno delo za pri luči, čer dan pa je obilo drugega dela tako da le redko kdaj se vsedem da bi kaj šivala.



Mama bili so pred dobrim tednom v Borovnici pri tetki in stricu, domov prisedši bili so takoj dobre volje odriniti do Tebe kaj prvi četrtek, a prišel je četrtek ni bilo mogoče oddoma, prišel drugi tako in tako in tako naprej do danes; danes pa sem sklenila, da ako nemorem v četrtek obej od doma pride vsaj ena, ker obljuba napravila je že prevelik dol, kaj ne.



Zdravi smo vsi po navadi. Snega imamo dovolj za kepati, a ni nobenega ki bi se rad z menoj kepal, vsakemu se sneg grd zdi četudi je bel. Da bi bila Ti ljuba Mici doma mogoče bi se v tem delu zastopile, kaj? Za Jožkota ne dvomim da bi se ne bal v tem delu, zato se že sedaj veselim božičnih praznikov ko pride domov, da ga pošteno okepam, enkrat pa tudi v Tvoj namen ker Ti nič ne piše.



Omenila sem že v prvi vrsti o tvojih ljubkih živalicah vendar še ne veš koliko šteje cela Tvoja družinica. V kljub Tvoji skrbni pastorici zapravila je dvej glavi in to oba kosca, ostali sti še samo obej prepeličici. Kosca hodila sta kot sem Ti že pisala vsaki dan ven na prosto in tako ko sta že dobro privadila od zunaj prevzela sta se, pozabila na svojo dobrohotnico in šča na bolje vsaj misleče da gresta na bolje?



K koncu mojih vrstic naj ne pozabim, da izročiš vsem v. č. g. sestram nas poklon posebno pa v. č. g. prednici.



Sprejmi gorke poljube od nas vsih Tvojih ljubih kakor od ata, mame, Ivanke, Toni in Ivana, posebno pa bodi duhom poljubljena od Tvoje sestrice



Julije



Laze, 29.II.1902