Ljubezniva Márica!
Zares, dolgo že čakate! Izgovorov bi imela dovolj, a čemu naj vas dolgočasim? Huda pa nisem kar nič, ker nimam nikakih vzrokov. Nisem Vam tudi hotela poslati praznega pisma, pernic jaz novih imela nisem. Ta vsakdanja proza mi vse zaduši, in mislila sem že, da se mi je ista žilica posušila. Isto o »mačici« Vam pošiljam, ker ste želeli, naj jo prevedem. Ali Vam še ugaja?
Komersa pisateljev in umetnikov se nisem mogla udeležiti, bila sem pa pri 1. sestanku v »Nar. domu«. Tedaj se je več pilo nego govorilo.
Pa so vsaj začeli!
Gospa Jenkova je že dalj časa v Ljubljani. Najbrže vas prilično obišče (tako mi je rekla).
Tako sem sama sedaj! Mati mi je odšla na Dunaj, in zabavam naj se z kuho, šolo, vrtom – Da imam le to!
Danes imamo megleno vreme, jaz pa sem zrla skoro cel poludan topo skozi okno in poslušala idilično žvonkljanje kravjih zvoncev. O poezija!
Sedaj mi je življenja samo ista »neslana« slavna ljubezen.
Po stezi, cesti beli
za njim hitim naj v svet,
da opet kot ptič zapojem
posmejem se, kot cvet!
Pišite mi zopet Marica in odpustite Svoji Vidi .
Poljub!
Faksimile tega pisma še ni na voljo.