Preljuba Julija!Najboljše je, da se vrne, ako je le mogoče; zato Ti jaz danes tudi pišem, da ti odgovor vrnem!Pri nas zelo velik mraz, pretečeni teden je grozno burja razsajala, okušali smo jo mi, a tudi naše rožice; neko jutro sem vstala in videla, da mi je dva lončka vrglo na dvorišče, bila je že večkrat tako velika burja in rožice so bile vedno na oknu, še pri Francki, a taka nesreča se nam ni še prigodila kot sedaj. Eden na drugega smo bili hudi, kdo je kriv, a nazadnje nobeden! Najbolj žal je bilo Kate, rekla je: celi dan bi bila brez jedi, samo da so mi rožice cele – ker so se tudi razlomile – potolažila sem jo, da bo drugih s Kranjskega prinesla.Povem naj Ti tudi, da smo dobili zelje iz Ljubljane; kadar prideš na Reko, Te bom lahko z njim pogostila, veš, je zelo dobro.Pišeš mi, da greš kmalu v Ljubljano in se mi ponudiš, ako imam kaj za kupiti; sedaj drugega ne potrebujem kot en pripraven črn klobuk za zimo, saj sama veš, kakav bi bil najboljši za me. Ako boš imela čas se s tem muditi, prosim, da mi storiš to uslugo.Denarja Ti danes ne pošljem, prosi v mojem imenu očeta, da mi posodijo, vrnem jim ob prvi priliki!Janko mi je danes pisal, a Polonca pred par dnevi. Janko mi piše, da se odpravlja za drugo leto v Pariz.Saj bi Ti pisma poslala, pa za danes naj bo. Kadar prideš na Reko, mi piši – radi klobuka, veš, in Kate – ako hočeš, saj vseeno, ne bo znala, da si Ti. Šala, kaj pa hočemo, se vedno jokati?Poljub vsem od TvojeIvanke in IvanaReka, 22. 11. 1899
KORESPONDENCA
Faksimile tega pisma še ni na voljo.