Draga mi!

Jaz nisem mislila, da Te bom tako razžalila, ko sem Vaj prosila pomoči v mojih velicih težavah, katerih si jaz nisem nikakor zaslužila, pa jih vendar le prestajam. Obstanem, da sem večkrat rekla, ko bi Vi drugi mu ne dajali, ne bi mogel toliko uničiti in to je resnica in vse zaupanje sem stavila jaz v Kremenška in Franca, da ona dva bosta pomagala iz dobrimi sveti. Tudi lahko si spominjata oba, da sem Vaj prosila, da ne denarja dajati, da gre s tem naše premoženje pod nič, rekli ste: »Janez že vé, kaj dela.«

Ni neumen, zna računiti, ne bo zapravil, se ni treba bati! Ni bil neumen, je znal računiti še preveč. Jaz rečem, ko bi on denarja ne imel, ne bi mogel žage napraviti, kjer je tje vrgel gotovih 800 gl., ne bi mogel iti kupit konje na Igg v grajšino za 1800 gl., kateri so mu pojedli krme gotovo za 200 gl. in predal jih je, če se ne motim, za 600 gl. in ne bi mogel napraviti toliko drazih lepih sodov, da zdaj povsod konec jemljejo in potem ne bi mogel hodit na Hrovaško po vino, da se mu je v kleti sušilo, ki ga je komaj preda v mescu 30 lj., ne bi mogel iti tje hoje kupit, kjer jih noben ni mogel zaradi draginje, ne bi mogel zanašati se na svojega pomaga v kupčiji, da ga je ogoljufal gotovo za 500 gl., ne bo mogel v cerkvi novih stolov lectirat in kupit celih 5 moških sedežev, brez da bi jih kaj potreboval, ne bi mogel, pri vsaki veselici prvi biti in kjer je bilo kaj za trošit, kdo bo trošil? Borstnik! Ne bi se mu ljubilo v vsacem govoru prvemu biti, ne bi se mu ljubilo, po gostilnah kratkočasit, opolnoči, ob dveh, domov se vozit in zraven pa mene zaničevati. Ne bi mogel v Borovnici na draginja drva kupovati, ter jih po železnici v Ljubljano vozit in to v gotovo zgubo, ne bi mogel zemlje s tolikimi najemniki prepeljavati, ker velja velike denarje. Zemljo naj tisti gospodar prepeljava, kateri ima gotove hlapce in druzega nimajo kaj delat, naj to delajo. Da pa eden ljudi najema, da zemljo prepelavajo s konca na konec, to je velika zguba, in tudi ne bi mogel rude kopat, ne bi mogel iti na Koroško gledati, kakor se špirit kuha, ne tolkokrat v Terst, po svojih nepotrebnih kupčijah, ne tolkorat v Ljubljano brez potrebe, ali na Verhniko in tudi ne bi se toliko tožil, dostikrat za nič vredne stvari. Rečem pa, da je vendarle zraven teh norčij veliko trpel, ne vsak toliko. Si mi pisala: »Kjer ni molitve, nij Boga!« To je vse resnica. Lahko si pa spomniš, kako je pri naši hiši bilo. Pri nas je bil malokrat kakšen hlapec, večina so bili najemniki, in najemnik, pa veš, si izkušena, komaj žlico doli dne, pa že hitro teče na svoj dom, in tako za moliti jih ni ostalo skoraj nič. Tudi dostkrat je blo to, posebno ob nedeljah, ko sem imela 10 glav živine v hlevu, pa nisem imela ne hlapca ne dekle in v nedeljo tudi ne najemnika. Tako potem ni imel kedo moliti. Jaz sem mogla pridno delat, nisem imela čas misliti na molitev in tudi to rečem, ko bi on denarja ne imel, ne bi vedno okrog hodil, potem ko je ostal kakšen dan doma pri delavcih, mu je blo zarad pomanjkanja gospodarstva vse narobe, je delavce zmerjal, je nad njimi vpil, treba jih je bilo držati pri hiši z obilno pijače in plačo, če ne bi bil sam. Praviš, kako je pa dolg naredil? Dolg je drugje naredil, ko se je s tvojim denarjem zaverižil, potem je mislil, da se bo ven skobacal, pa je bil čedalje bolj notri. Žiher mi pa verjameš, da jaz nisem za tvoje denarje ne jedla ne pila, pa tudi se ne oblačila. Jaz sem naredila račun, da sem dala za mojo obleko v 23 letih 350 gl. Tako mislim, da to ni nobena zapravljivost, da sem imela pa vedno čedno obleko, za to, ker sem merkala, sem bila 10 let pri hiši, pa nisem imela še nikakeršne nove obleke za v cerkev in sploh mene še ni vest nikdar pekla, da bi bila jaz pri kakšni reči kaj zanemarila.To pa moram reči, kar se tudi ti lahko spominjaš, da sem trpela pri tej hiši po živinsko, da nisem imela nikakoršnega življenja, nikakeršnega veselja, bila sem vselej suženj. Na kakšen način sem jaz toliko od Boga kaznovana, to jaz ne vem, jaz mislim, da si tega nisem zalužila; iz tega vsega lahko razvidiš, ko bi on preobilo denarja ne imel, ne bi se vse to ravnalo, pa koliko še druzega, ki je že preveč za pisat. Rekla sem pa že dostikrat in to je resnica, da kedar gre gospodarstvo prav, vsak pravi, on je izvrsten gospodar, je priden in varčen, če pa gre slabo, ni nič vredna gospodinja, nima v hiši molitve, nima pravega reda in sploh ni nič vredna. Vedla bi še veliko o tej stvari pisati, pa ker vem, da nič ne pomaga, škoda časa.

Francu sem pisala pred tednom, sem ga prosila, če more za 3 mesece podaljšati, na kar sem danes dobila odgovor, mi je obljubil, da mi to stori, kar rečem, da, zato se mu nisem vstanu dolj zahvaliti, to rečem, da ko se tako pomaga kakor zdaj meni, ki sem v tacih ne potrebnih težavah, to se dobro stori, nato ne bom nikdar pozabila; jaz in tudi otroci mu bodemo zato hvaležni, kar je bilo pa prej, je bilo večina brez potrebe.

Zdaj se mi je pa že sila nekoliko polegla. Predala sem repo, kar je bila vredna 300 gl., dala sem jo za 200 gl., kaj sem hotla, bog da sem jo imela, da sem plačala Doctorja naprej, da je Borstnika prevzel in sem plačala Doctorja, ki je Šušteršičevo tožbo zgubil. Kedar sem kaj rekla o gospodarskih stvareh, rekel je da jaz nič ne vem, da meni ni nič mar, da naj molčim, da naj on ravna kakor sam hoče; noben drug ni nič vedel, kot sam.

To ti pa tudi še povem, da vsi njegovi prijatelji se sramujejo njegovega imena.

Nikakor pa ne zameri, ko sem ti vse to napisala, meni je tudi hudo. Lahko si misliš, da kobi jaz ne bila skozi vedno v težavah, da bi ne bila vajena toliko prestati, ne bi bila danes še živa. Ko bi druzga ne bilo, kolka je samo sramota! Nimam ga človeka kteri bi me potolažil, od koder pride kteri, sliši se le zaničevanje. Da mora človek toliko prestati, po nezasluženem, to je preveč.

Vas vse skupaj pozdravim,

Marija B. —