Predraga Julija!



Razveselila sem se, pa ne misli, da radi obilo surovega masla, tudi radi tega, vendar najbolj Tvojega kratkega listeka.



Mislila sem različno, kaj bi utegnilo krivo biti dolgotrajnemu molčanju; mislila sem si, da znabiti si kaj bolna, da ni izostala misel, da sem se kaj zamerila, si lahko misliš. Pišeš mi, da si še vedno prehlajena, ni čuda – ako lepša zima, več bolnikov, vendar upam, da ni hudega; da so tudi mati pri slabem zdravju, tudi nič čudnega, čeravno zima, se ne manjka dela in skrbi, posebno brez hlapcov biti ni ravno prijetno. Radi očeta sem Ivana vprašala in je rekel: ako je bolezen prišla iz jeze, žalosti ali skrbi, je potreba jih spraviti v dobro voljo in bolezen bo zginila sama od sebe, brez dajanja več praškov, ako je pa bolezen prišla kar na lepem, brez vseh teh vzrokov, jim daj zjutraj 2 praška, opoldan enega in zvečer 2. Upam, da ne bo nič hudega, da kmalu dobim pismo, v katerem mi boš naznanila, da so popolnoma zdravi. Bog daj!



Tudi pri nas se je bolezen oglasila. Mala Milenka je čedalje slabši in lahko rečem, dolgo jo ne bomo imeli.



V predzadnjem pismu sem Ti pisala, da je čemerna in sitna, mislila sem, da dobi zobke, ali tista čemernost pomenila je k bolezni. Odkar sem Ti zadnje pismo odposlala, ima vedno hudo drisko, samo voda gre iz nje, sinoči je pa tudi čez dala. Spi malo, kar »žedi«, nositi se ne mara, najraje je v zibki. Joka ne tako, kot je, le kadar ji slabi, prav otožno pa razločno kliče: ata, ata, ko pa iz nje zderči, čuti se olajšana in je bolja toliko časa, da ji zopet ne prične slabeti. Ne zaspi mi drugače, kot pri meni na postelji, in danes je prav težko dihala in mrzla sapa je iz nje šla. Drisko je imela v Lazih in že tukaj na Reki, vendar toliko časa, kot zdaj, jo ni še imela, tudi taka voda ni še iz nje šla. Ivan pravi, da se ne bo mučila s smrtjo, ampak bo oslabela in zaspala.



Spominjam se, da so mati pravili od otrok, kateri so jim umrli, kako je šlo iz njih kot iz špricovnice, istotako gre iz Milene; zato kadar mi kaj pišeš, prosim Te, da vprašaš mater, koliko časa so imeli otroci tako drisko.



Mislila sem molčati o vsem tem in Te ne z mojimi težnjami glušiti, posebno zato ne, ker imaš dovolj Ti in mati svojih skrbi za prenašati – pa saj veš, da molčati ne morem in se tudi spodobi, da veš, saj si Ti po krstu nje druga mati – seveda to v svetu čedalje manj velja. – Ne bo se spolnila moja želja, da bi doma bila pokopana – ker da bi jo v Laze prinesli, ko bi nam zaspala, ni mogoče, kot smo prej mislili, prvič zato ne, ker je že prevelika, drugič pa tudi radi naše mačke ni mogoče. Ako mora umreti, zakaj mi ni takrat, ko je bila v Lazih, bila bi moja želja izpolnjena.



Vidiš tedaj, da imam tudi jaz svoje gorje, katerega Ti ne razumeš, pač pa dobro mati. Perila imamo mnogo vsaki dan, ker čè vedno v suhem in čistem biti, vreme pa zelo slabo, deževno, kurimo ognjišče opoldan in zvečer, da kaj posušimo. Za danes dovolj.Ako bo Milena še slabša, Ti že pišem.



Bodite vsi pozdravljeni in poljubljeni od Vaših



Ivanke, Ivana in Milene



Reka, 14. 1. 1899



NB: Najprisrčnejša zahvala vsem za maslo, posebno materi!