Predraga moja Julija!



Človek obrača, Bog obrne!



Tako se je zdaj tudi z menoj zgodilo. Načrti, koje sem bila zdaj zadnje dni naredila, so se mi čisto predrugačili. – Dva dni je, da je Ivanov asistent obolel; dela je bilo kar za tri osebe v delu.Mislil je Ivan, da se mu koj njegov asistent pozdravi, ali iz enega dne nastali so trije in Bog zna še koliko.



Včeraj je res prilezel pogledati, a ni še za nobeno delo in ne vem, kdaj bo, ker taki se nič ne priženejo. Dela za tri osebe, katere bi imele že gotove pred par dnevi biti, odposlal je Ivan na Dunaj včeraj zopet eno novo – zopet poslal na Dunaj.



Sam je sinoči do 10 ½ delal in zjutraj ob 7. uri zopet pri delu tičal, nazadnje mu je še dleto spodletelo in se je v prst urezal.Res, da rana ni nevarna, vendar sem mu rekla, da se nima čisto nič več lotiti kaj sam delati – ker potem ne bo mogel še plombirati.Vendar dokler ni ene čeljusti zgotovil, ga nisem mogla odgnati – roko sem mu mogla z ruto zavezati, ker mu je vedno kri iz prsta silila. – To delo ni za enega, koji hoče lepe snažne roke imeti – je bolj umazano.No, pa saj se boš lahko sama prepričala!



Kake skrbi in sitnosti so z odpošiljanjem na Dunaj, Ti ne bom opisovala – malo so mati vidili in se znabiti še spominjajo.Skrb je, kdaj z Dunaja pride, skrb, ali bo prav ali ne in se bo moglo drugič poslati na Dunaj. – V nedeljo in pondeljek pričakujemo dela z Dunaja – medtem bo pa treba ljudi tolažiti z različnimi besedami, eni se bodo dali, drugi zopet ne. Ivan je prêcej na dva kraja na Dunaj pisal po novega asistenta – ako ga bo le mogoče dobiti – ker tako je res težavno!



Meni je zelo žal, da ne morem vsaj za en ali dva dni domov – ker ne moreš si misliti, kako sem se veselila, posebno, ko sem vidila, da je tudi Ivan pri volji, da grem v Laze in me bi še domov odpremil. Poskrbel je celo za mojo obleko, za vse, no! – Nazadnje, ako bila bi sila, seveda bi kar v »štihu« vse pustila, ali tako vendar ne gre. Francka ima ob takih prilikah več dela, zdaj na pošto, zdaj zopet kam drugam, in tako moram moje veselje na stran djati in bolj trezno misliti.Pozabiti moram, da bi se napila dobrega mleka, potem ko boste klali, najela godle, itd.



Kolikokrat se spomnim matere, ko so se toliko časa kam odpravljali in nazadnje vendar doma ostali.Nisem razumela, kaj se pravi skrbi – in gotovo tudi Ti zdaj tega ne umeš – pač pa bodo mati dobro razumeli, kaj se to pravi. Mati so vedno djali, da so bolni, če kam gredo – seveda od skrbi! Jaz zdrava kot riba, ali skrbi in pa ljudi se moremo držati, ako nas doma ne dobi, gre drugam! Jaz bi bila že domov prišla, da ni ta »griža« od asistenta zbolela. Vse sem imela lepo v redu, zdaj je zopet vse iz tira. Mislila sem, da obiščem Micico v Trnovem spotoma, popoldan da bom pa že v Lazih – doma! Ivan mi je že danes rekel, da se boji nedelje in Svečnice, ako tu ostanem, ker gotovo se bom kaj zvečer jokala – rekel je, da kljub delu naj le grem domov, samo da ne bom žalostna – vendar ker vidim, da bi bilo grdo ga samega v skrbeh in delu pustiti, ostanem na Reki. – Žal mi je, da si se trudila dvakrat me vabiti in nazadnje še celo mati – ko vem, kako nerodno jim je pisanje!



Veruj mi, draga Julija, da nič več nočem odločevati dneva, kdaj pridem domov – ker vidim, da se vedno kaj preobrne.Kadar bo mogoče, se odpravim in pridem, naj bo petek ali svetek, saj pozimi imate malo bolj čas se me ogibati, nazadnje moram pa tudi povedati, da nisem razvajena v nobeni reči in se me ni treba bati!! –



Spomnim se ravno zdaj, da mi je Ivan pravil, da prideš Ti ali mati sem za par mesecev, tedaj se pa v Reki kaj pogovorimo, če ne bo drugače. – Zavidam tebe, ko si tako na prostem – tolažim se jaz, da bom znabiti tudi kdaj kmalu ali ne – od sreče odvisno!!!

Veš kadar je človek malo bolj otožen mu kar pero naprej drči – tako sem tudi jaz že drugo polo pričela pisati; med pisanjem pa vedno mislim, da je škoda da nejsem bližej Laz in Planine.

Ti ne veš kako jaz hrepenim po naravi po prostem, jaz si še vedno mislim, da me bodo te velike hiše enkrat kar zadušile.

Gotovo je pa, da sem kaj bolehna ne bi nikdarjaz na Reki bila, ko še ko sem zdrava bi tako rada odzunaj bila. –

Danes sem prijela čestitko od Tebe in matere očeta, srčna hvala vsim, da se me spominjate.

Odkar si Ti šla nijsem vina pila, danes ga je Ivan pa kar pol litra opoldan prinesel čeravno sem rekla da naj bo, kadar mati pridejo.

Spila sem skoraj vsega sama ker Ivan ga opoldan rad ne pokusi. Skuhala sem pa štruklje in ribe pohane z zeljem. Zvečer bom pa zopet enkrat po dolgem čaj!

Polonca mi je tudi pisala – ko prej nekaj let nij – seveda zdaj, ko nij več taka razlika mej nama! – Haha!

Janko mi je tudi danes obširno pismo pisal, da naju obišče meseca aprila o vel. noči nazaj grede se bo vstavil v Lazih in v Logatcu.

Žal mi je da ne bom za Svečnico doma ker mnogo bi imela za povedati in se za pomeniti z materjo in s Teboj!

Pri nas mrzlo vreme a lepo, a danes se je pričelo nekaj oblačiti, nevem ali bo dež ali kali. Kako bi bilo lepo si mislim, če bila eno ali dvej uri oddaljena od Tebe, zdaj ko bo 5 ura in bo Ivan prost bi se lepo oblekla in bi prišla v Laze bi skupaj peli citrali in se smijali kot nekdaj – to bi bilo veselje – a mati so lahko veseli da nij tako kakor si jaz želim – ker bi jim glavo razbijali in vse raznesli nazadnje pa še kaj pojedli! Jaz ne druzega kot mleka pa kruha! – Ali boš Teti Nani kaj za god pisala? Kako gre kaj s Tvojim šivanjem? Ti ne veš kako sem radovedno Ivana spraševala kakšne hlapce, dekle imate, vsaj veš da klub temu da sem ločena od hiše se vedno rada spomnim nazaj in me vsaka reč kot nekdaj zanima zelo. Bodisi kokoši, svinje, krave in drugo!

Tema je že pošteno in zato moram kar končati z mojim suhoparnim listom. Pri čitanjunjega imej potrpljenje! Materi izroči mojo iskreno čestitko, da bi dolgo zdravi živeli in zadovoljno v miru ne prepiru to je vse kar jim moram želeti. Na dan godu, pa Ti draga Julija skrbi, da jim napraviš kaj dobrega za pod zob in za zabavo. Sredstev imaš dovelj za to!!

Da se me spomniš s kakim dolgim listikom kadar Ti bo čas pripuščal se Ti priporačam ter Te jaz kakor tudi Ivan srčno poljubljava

Tvoja Ivanka

Reka, 27. 1. 98