Predraga!

Znabiti boš čakala obleke, kakor sem Ti zadnjič pisala – vedi, da sem deklo zopet poslala k šivilji, a zopet je za dva dni »termin« podaljšala – šivilja je šivilja – na deželi ali v mestu. Da si potolažena, vedi, da moja obleka še vedno v omari leži. Kakor hitro bo narejena, jo dobiš! Namreč, obleko.

Ako še nisi šla v Ljubljano, tedaj ti naznanjam, da je ravno danes Viktor pisal, da bo treba Srečkota cele Božične počitnice dobro učiti, ker je slab v šoli; ne trudi se tedaj zaradi Srečkota za zdaj. Torej veš, da radi Srečkota ni treba k Boršnici hoditi!!

Od Jankota sem tudi danes precej dolgo pismo prejela in eno veliko fotografijo, dolžna sem mu kar na tri njegova pisma odgovor; že kdaj sem rekla, da mu pišem, ali še zdaj sama dobra volja. Vreme je pri nas kot takrat, ko je bila mati tu – dobro, da le dežja in velike burje ni.

Kaj novega doma? Povem naj Ti še to, da so zdravi vsi, kar upam tudi od vsih Vas. Janko piše, da imajo nad pol metra v Velikovcu. Čudno se mi zdi, ko pri nas ga ni.

Ali pri vas ga še imate, viditi je zelo oblačno proti Lazam, gotovo deži ali sneži.

Ker posebnosti druge nimam, naj končam s prisrčnimi pozdravi od naju na vse, posebno Te gorko poljublja

Tvoja Ivanka.

Reka, 14. 12. 1897