ID
238
Poslano iz Reka
Poslano v Laze pri Logatcu
Datum 14.02.1898
Vir Osebni arhiv

Predraga Julija!

Prejela sem danes list od Tebe, na katerega Ti takoj odgovarjam, da ako bo mogoče, Te dobi, še predno greš v Ljubljano!

Imela bi rada, da mi kupiš pri Pakiču eno »ornico« za žehtat, katera naj bi tako visoka bila in široka, kot je ta, ki so mi jo mati kupili, le da bi imela luknjo za vodo odcejat. Ker vem, da si Ti in mati pozabila, kako je visoka in široka, naj Ti mero povem: visoka 50 cm in na vrhu široka 50 cm, ta velikost je ravno pripravna; ker vem, da z nogami jo ne boš dobila, zatorej mi kupi tudi taki križ, na kojega se ornica postavi. Seveda kupi mi ornico le tedaj, ako mi kupiš žimo, ker bo lahko žimo kar v ornico vložil in sem odposlal.

Kar se tiče podob, ako dobiš par ne preveč dragih, kupi, drugače si samo ogledaj; tudi radi luči si ogledaj, ako si v steklarni ravno, a kupiti mi jo ni treba, ker zima je še daleč, ko bo treba luč rabiti zopet.

Ker pa vem, draga Julija, koliko opravila se ima, kadar se v Ljublj. gre, posebno ako se ima po bolnicah bolnike – zato ne delaj si skrbi z mojimi rečmi, ako dobiš dobro, drugače tudi naj ostane za drugikrat! Jaz hvala Bogu zdrava, istotako tudi Ivan, le Ivana muči grozna ozeblina na rokah. Roke ima kot hlebce, povsod je pripravljeno za ven teči, boli ga zelo. Suh mraz pri nas, a kadar sonce prigreje kot poleti, seveda v stanovanju mraz kot v ledenici, gorko na prostem! Še en mesec nas bo v stanovanju zeblo, potem bomo pa popolnoma rešeni do zime! Včeraj nedelja, vstali vsi trije že ob 4½, se oblekli in šli na Trsat k maši, katera je bila ob 6. uri zjutraj; bilo je krasno, kot kadar se gre po lepi poti v Planino. Ko smo domov ob 7¼ prišli, smo zajutrkovali, potem pa pospravljali, Ivan je imel tudi en zob za izdreti reškemu proštu.

Po obedu malo citrali in brali in tako se je noč pridrsala.

Vabil na veselico nama ne primanjkuje, le iti nima kdo, da si Ti tukaj, potem bi izlezla iz brloga, a tako spim jaz in Ivan z menoj. Sinoči sva bila povabljena na »oficirski« bal, a tudi tega sva izpustila kot druge. Gledališča – predstav nimamo nič, no, saj je dovolj veselic. Maškor vse polno, v nedeljo pa ni za izpod strehe iti, tako letajo maškore po mesti.

Vabiš me na kokošjo kolino – ne hranite jo predolgo – res, da bi se mi prilegla, pa privoščim jo materi bolj kot sami sebi, zatorej kar nož v roke! Mlakarcisem tudi že odpisala. Dolgujem tudi Micici, kateri bom danes ali jutri odpisala.

Dela imam vsaki dan več in kar nič si ne morem pristriti, če bolj delam, več dela imam še za izgotoviti.

V soboto smo prale in danes gladimo. Da imate na Kranjskem sneg, sem vedela, ker so še hribi okoli Reke vse zameteni. Veselim se, da se moje sanje niso hujše izpolnile, kot so se, namreč: kazal je moj stari strgani »sanjavec« bolezen. Hvaležna sem Ti za novice, saj veš, kako me veseli kaj od doma izvedeti!

Sprejmite pozdrav in poljub od

Vaše Ivanke

Reka, 14. 2. 1898

KORESPONDENCA

Faksimile tega pisma še ni na voljo.