Seanor, Pa.

7./8. 1911

Draga Zofka!

Oprosti ker Ti nisem takoj odgovoril. Ni mi bilo preje mogoče, ker nisem vedel kje se bodem ustavil. - Imel sem nesrečo pri kontraktu. Prav za prav moj kompanijon ni bil nič vreden. Zgubil sem pri tem kontraktu čez $150. potem me je pa tudi advokat precej stal. Šli so zopet vsi upi po vodi. Da sem imel dobrega kompanija, da bi se kaj brigal za delo, bi si bil z lahka v dveh letih prihranil čez $2000. - Potem sem bil tudi jeden mesec brez dela in hodil okoli ter istega iskal. Sedaj imam se precej dobro delo. Jaz sem namreč postal II. Vorman. Delam nič. Moram samo cel dan hoditi po jami in učiti Greenhorne, da kakšnega ne ubije. Imam $ 60. - na mesec. Plača res ni velika.

Pobotnico poslal sem na konzulat. Potem jo pošljem pa Viktor. Denar izroči Viktor mami. Da me ni zadela ta nesreča bi bil mami poslal $40. kakor hitro si zopet kaj prihranim in pošljem.

Drugo leto mislim postati amerikanski državljan, ter si poiskati kako drugo službo. Doktor mi je radi mojih prs odsvetoval delo v jami. - Čez kaka dva meseca upam da bodem tudi Tebi lahko vrnil onih 50 kron.

Po pravici Ti moram povedati, da je v Tvojem pismu precej ironije. To je, mene nobeden ne razume. Poskusil sem že dovolj, ter vžil več slabih časov kakor dobrih. Res je, da sem bil malo lahkomišljen v Sarajevu. Če me nobeden ne vidi ob času ko se trpinčim za ta prokleti košček kruha, mi tudi ni treba očitati onih par veselih ur. Da ne slišimo skupaj to vem, ker mene nobeden ne razume. Zato je tudi za mene najboljše, da ostanem kjer sem. Morebiti tudi še mene sreča najde, katera se me tako ogiblje, da mi bode šlo malo boljše. - Če Te veseli odpisati, odgovori mi na novi naslov.

Najsrčneje pozdrave vsem posebno Tebi

Lojz

Seanor,  Bst. 147

Somerset Co. Pa.

V. A.

B.: Če misliš pisati, piši kmalu, ker čez dva meseca se zopet kam preselim.