Moja preljuba Mici!



Kako dolgo je že, odkar sem prejela Tvoj ljubi listek, vem, da že težko pričakuješ odgovora, zato evo danes ga. Kako zelo me je razveselil Tvoj listek, ne morem Ti povedati, ko sem videla, kako lepo napreduješ v nemščini, s tem vidim, da si prišla do tega, da kar človek zna, tega »molj in rja ne sneta.« Novic od tukaj nimam posebnih šaljati. Vreme imelo smo do zadnjih par dni prav spomladansko, včeraj in predvčerajšnem pa je snežilo in sedaj imamo več kot ⅐ m debelo snega. Kako sem se veselila, ko sem šla ven na hribček in si lahko šopek iz prvih pomladanskih cvetlic nabrala, a sedaj je sneg vsa ta lepa pota mi zaprečil. Veselila sem se tudi, da grem kmalu vrtnariti, a sedaj vidim, da bodem morala še čakati gotovo več ko mesec dni. Tako vidiš, da je res tako, kot pravi pregovor: »Človek obrača, Bog obrne.« V kratkem grem sedaj v Ljubljano, obiščem dragiga bratca in izročim Tvoj pozdrav! Zdravi smo vsi, kar upam tudi od Tebe. Ali kaj pridno igraš na gosli? Včeraj prišel je g. stric Janko, komisar iz Velikovca, obiskal nas je in ostane še par dni tu pri nas. Prišel je, ker je oče, stric Franc, nevarno mu obolel. Ali Ti kaj Ivanka piše? Za mamin god bi bila prišla obadva v Laze, da ni obolel njun asistent. Sedaj ne vem, kdaj nas obiščeta. Kdaj Te jaz obiščem, ne vem, ker ne vem, kako bo vreme obetalo. Čredica Tvojih ptičkov je vedno enako velika, ali sedaj že prav pošteno žvrgolevajo; s tega vidim, četudi nam je naravo pokrila bela odeja, vendar smemo pričakovati zaželene vigredi.



Ker se mama ne utegnejo Ti zahvaliti za čestitko, storim jaz v imenu njenem. Sprejmi torej srčno zahvalo za njo. Bodi v duhu poljubljena od vsih, posebno od Tvoje



Julije

Laze, 6. 2. 1898