In čudno, izgledam, kakor tista dekla iz gorenjske krvi, od tam so moji starši iz Kranja in Lesec, in še celo neki škof je bil Legat, kakor je mama bila. –
Vidiš kako sem zmešana, kaj to pišem.
Pisala bom Dr. Kramerju, če je doma.
In Frana prosim, če mi zmore knjigarnarja. Še celo nekaj novih slov. novel imam. Niso prva vrsta, bi pa s tarimi malo podprla in tudi te nove niso brez zanima.
Te črtice, ki pišem, so prvo vrstne.
Čehi so mi en roman naročili. Srečom je ostalo od vsega kar sem zgorela, - za zgodovino je večna škoda in bilo je tega 2 zaboja! Na tisoče in desettisoče strani. To več nikoli ne doženem.
Za hrvaški roman imam prekrasen materijal, tudi sam od sebe se je skupaj zložil in tudi slovenskega.
Samo je zdravnik strogo prepovedal da se ne smeva z možem več videti. Tako strašno je bilo njegovo postopanje, da sem imela recidivo in tak jok, da sem mislila zblaznim.
- Jaz možkega ki ga ljubim vedno dižem v vis, podpihujem ga na delo, na velikopoteznost, – da se zdajne delo za rodove pozne a ne za nas – in on bi hotel, da jaz odložim njegovo ime, dam ga ljubici – in to je tudi poskušnja pravi a jaz da ga bodrim k delu in življenju. Tega ne morem, deliti ne znam, tako ponižati se nečem. Še bi potrpela da ima kje kakšno , vrag jo vzemi, ali da mene in svoje starše – kakovi da so bili z menoj,- vseeno, - okrada dolgove dela in še meni ime jemlje, da ji ga k nogam položim, tega Zofka ne stori! Kaj ne? –
To je nemogočnost. In zato besni, laže, vse potvara a zdaj ga poznam v dno njegovega bitja in tam ni povsod tako lepo več, kakor sam mislila, govorim tudi od drugih stvareh, pa ne ve kako bi me ponižal. - Pomagaj mi tudi Ti Minka, sestra, in Ti brat Frane, da mu ne bodo in če padem, da padem v polnim delu. Slabe so mi oči od silnega jokanja 4 mesece Minka nisem bila ž. Poslali so mi Schrebrimašina pa diktiram iz postelje. Pod noge se ne dam!
Vaša Zofka
KORESPONDENCA
Pismo ni datirano. Ni jasno, ali je bilo poslano Minki Govekar ali ga je našla v zapuščini, ko sta z možem takoj po smrti prišla v Zagreb in odpeljala del zapuščine v Ljubljano. Lahko bi bilo tudi nadaljevanje pisma z dne 22. 4. 1926, ki je nedokončano.