Zagreb, 1./I. 1923

Velecenjeni gospod profesor!!

To je prvo pismo v Novem letu, ki ga pišem. Naj bo Vam zahvala z par lepih spodbudnih besed

In ne samo za besede! – Morala bom knjigo sama založiti pa sem si nakopala velik dolg na glavo.

Moj soprog je pošten političar in ni advokat. S tem je povedano mnogo.

S tolikim veseljem in zaupanjem sem lani začela pisati! - Doživela sem težka razočaranja. Tu v Zagrebu privatno vsi priznavajo, da je knjiga silna – ali zato me vendar bojkotirajo vse blokaške knjigarne.

Imam še par rokopisov v miznici, v glavi pa mnogo načrtov za nova dela – ali manjka mi materijalne podlage. Ko bom v grobu, vem, da bodo moje knjige zmagale ali grenko je, da imam živa tako malo pomoči in podbude. Hvalijo, – kupi pa malo kdo. Zato se Vam lepo zahvaljujem, da ste si dali truda in zainteresirali svoje učenke za mojo knjigo. Pozdravljam jih lepo. Mlade so še a meni že sivé lasje. Naj nikdar ne pogazijo idealov, za ktere smo se mi, starejša generacijam, borili dolgo in težko. Izbrale so si vzvišen poklic in bodo lahko z besedo sejale v mlada srca in razširjale ideje za ktere smo v težjih časih živeli mi. Ne bodo same v tem delu, kakor je bil mnogi od nas sam. Vedno več jih je in več jih bo, ki so pravi, resnični Jugoslovani. Oblika državi je dana zaslugom krvi, junaštva in idealizma prejšnjih in sedanje generacije – se mlade generacije, ki se pripravljajo za vstop v življenje, naj čuvajo, kar je storjeno, potem bomo mi starejši lahko umirali.

Pozdravlja Vas in Vaše učenke

Zofka Kveder Demetrović