26. IX 1905 Praha – Vinohrady 

Visokočastiti gospod!

Zopet se oglašam. Toliko se je dogodilo v mojem življenju, da sem vso korespondenco popolnoma zanemarila. Duševno sem bila tako potrta, da se prav čudim, kako zopet malo oživljam. Veseli me res, da sem tako – kranjske nature. Te nekaj izdrže. –

Visokočastiti! Že davno bi Vas bila morala zopet prositi za kak prispevek – ali vedno sem odlašala. Zdaj mi dere voda v grlo. Prih. mesec vzide »D.P.« v 50.000 iztisih in meni se zdi škoda, da bi dobili ljudje kakršnokoli štivo v roke – Sicer je že skrajnji čas ali morda vendar še ni  zamujeno. Prosim prav posebno lepo, ako bi mi mogli in hoteli pomagati iz zadrege. Prosila bi Vas za kakšno pesem ali prozo. – Samo hitro bi moralo biti. Najkasneje 3. bi morala imeti rokopis že v roki. Jaz vem, da je to grda zanikrnost, puščati take stvari za poslednjo mi-nuto ali kaj hočete – človek je pač včasih tak.

Pisala bi še kaj o sebi ,a to bi Vas v Vašem idiličnem miru gotovo ne zanimalo. Čudim se le svoji lastni nespametnosti! Če so vsi ljudje taki, potem so res reveži. Če človeka nihče in nič drugega ne muči – mora se sam mučiti. – Smešno!  Pozdravljam Vas v posebnem spoštovanju udana Zofka Jelovšekova

NB: Prosim ako je količkaj mogoče  – priskočite mi v pomoč! Hvaležna bom jako! Potem pa storite tudi dobro delo – meni in čitavcem!