Praga 27. I 1903. 

II. Ječna 5

Velecenjeni gospod!

Strašno dolgo pismo Vam napišem danes. Jaz jako rada pišem pisma. Jako veliko vlogo igrajo v mojem življenju in vsa moja sreča se je začela s pismi. Dopisujem z mnogimi ljudimi! Z otroci, z učenjaki v svetu, katerih ne poznam, z dekletami, starimi ženami, z možmi v vseh dobah. Malo pišem, vsakenm dvakrat, trikrat na leto, ali takrat pišem iz srca. Če se sedaj osebno vidimo, Vam bom pripovedovala o tem. Napisati sem že hotela zbirko novel »Pisma« – same doživljene novele, kjerim bi rada postavila s knjigo trajen spomin. Ali premalo sem sama in da bi tako rekela – preveč sem srečna in preveč živim. Umetniki morajo biti sami in nesrečni ali vsaj žalostni in razočarani. Jaz pa vse tiste sile in vse lepe misli, vse, vse preživim, nikoli nisem na miru, – v življenju sem umetnica – v literaturi nisem. Moja mala spi. Tri leta bo stara drug mesec. Pametna je, celo abecedo zna, v trafiko hodi po časopise in v prodajalnico po kar jo pošljem. Samostojna je, ničesar se ne boji, niti teme niti tujih ljudij. In vesela je, zdrava imenitna! Jaz jo imam strašno rada. Ali razvajam jo ne. Ona naj bo srečna, naj se veseli življenja, dobra naj bo ali jaz jo odgajam tako, da ne bo srečna in vesela na škodo drugih. Ob 7. jo dam spat, poslovim se so nje, pa greva z Vladom v gledišče ali v kavarno ali v kakšno rodbino na čaj. Mi se imamo vsi trije radi, strašno smo veseli, ali nič drug drugega ne mučimo. Sploh posebno, kakor mati nisem sentimenalna. Igramo se vsi trije, žogamo, skačemo, tovariši smo in nič več. Mala pravi nama: Vlado in Zofka in to je tako veselo in lepo. Ali dobra je jako. Sploh Vam o naši pedagogiki še kaj pišem. Torej mala je šla spat, Vlado je odšel na nekak sestanek, kjer se bo debatiralo, pa dolgo ne pride. Tudi o Vladu bodete še zvedeli. Dober je, kakor značaj trd, neupogljiv – dosti hladnega nagiranja na vse. Mi se imamo jako radi, čeprav sem jaz čisto drugačna. Jaz rada sanjarim, sem optimistka, kipečega, razburljivega temperamenta, – Vladu so sanje neumnosti ali goljufije in če se kregava, sem velaj jaz kriva, ker je on premiren, da bi se razburjal in se mu zdi to pod dostojanstvom razumnega človeka. Z otroci se razume bolj, kakor jaz, igra se z njimi, kakor da je sam otrok, ali da bi šel enkrat z menoj ob mesečini na Hradčane in bi se navduševal, za kdo ve kaj, kakor jaz, – tak ni. Zato si jaz večkrat najdem kogarkoli in mu grem razlagovat Prago v prvem snegu. Prago z hriba doli, cesarski grad o polnoči i.t.d. Grem v »Ilirijo« pa vzamem kakšnega Slovenca, pa ga vlačim par ur po najlepših krajih okrog. Zvezde mu kažem, Vletavo, meglo in vse mogoče. Revež hodi z menoj in iz vljudnosti ne reče niti bev niti mev ali če mu pogledam po nesreči v obraz, vidim, kako se dolgočasi in kako je nesrečen, da ne more sedeti v kaki gostilni in piti pivo pa peti. Jaz vidim vedno mnogo ljudij, z mogimi se seznanim, ali verjemite mi, da so taki precej redko posejani, ki bi vedeli oceniti poetičen razgled in čutili trenutke, ko se jim srce odpira od lepote, ki je okrog  enega. Tako mi pride na misel, da bo tudi tacih malo, ki bodo brali Vašo knjigo s spoštovanjem do vsega lepega in rahlega, kar ste položili v njo. Naši kolegi – odpustite mi, prosim! – kaj zahtevate od njih!? Kakorjaki gospodje Vas nič kaj ne cenijo?! – Kako tudi! Oni so, ali fanatiki, – morda dobri, pošteni, – i.t.d. – ali pa se brigajo za politiko, za konzume in znajo ceniti le večjemo še pečena piščeta in dobro vino. Bila sem na deželi dje časa in dobro jih poznam. Literatura – to so jim samo sentimentalne budalosti in na »Dom in svet« so naročeni samo radi lepšega. Dobro poznam naše ljudi, – tudi tiste »svobodomislene«. Oni in drugi ne mislijo nič. – Kako je pisal Govekar v »Slovanu« – »da ste pri ženskem svetu priljubljen« – To je razžaljenje za Vas, poznam tudi ta naš »ženski svet!« V Ljubljani, ki je »cvet« slovenske zemlje, se zanimajo samo za bluze, pudre, klobuke in lajtnante, za literaturo samo v kolikor je v modi. – In zato me jezi, da bodo morda res vživale v Vaši knjigi sentimentalne frajle od 15 pa do 30. let, ki so sentimentalne iz neumnosti in omejenosti, ki nimajo pojma o življenju in so jim vsi Vaši duševni boji, kakor sladka limonada, ki se izpije med Marlittinim romanom in Prevostovimi pikanterijami. – Tako za promeno. Lepa je Viša knjiga, pisana je z dušo, to se čuti v vsaki vrsti. Zato se je tudi meni lepo brala tudi na me- stih, kjer se čuti, da jo je pisal kato- liški duhovnik. Vi verujete. Nu, jaz ne verujem! – Ne mislite, da rečem, to samo tako lahko! Ne verojem! V aprilu bom stara 26 let in od 16. leta sem razmišljevala mnogo o tem. V tisti vaški cerkvi, ki jo imam tudi še zdaj rada, ko že leta več ne verujem, sem preklečala mnogo ur v dvomih in bojih in ko sem prišla v svet se je polagoma zrušilo vse. Ne verujem v Boga ali verujem v človeka. Vidite, če sem prej kaj naredila, kar se ni zlagalo z mojo vestjo, sem šla le spovedi in kmalu sem pozabila, zdaj si ne pozabim in ne odpustim nič, zdaj čutim stotero odgovornost za se in za svoja dela. Te odgovornosti pred seboj samim za-se, nisem prej skoro nič čutila, skoro nič se nisem poznala. »Moli, da ne padeš v skošnjavo« – to je precej komodno in potem – tudi če človek pade, ima še vedno izgovor na hudobnega duha, na dobro voljo in slabo meso – ali če tako jako in intenzivno čuti, sam si odgovoren za vse, če zgubiš sebe, spoštovanje pred seboj, je konec, absoluten konec, – potem misli, da je opreznejši, in potem molitev?! – Pomaga po našem mnenju?!– Jaz mislim, da bi tudi Vi smatrali večjo oporo v življenju in ščit proti razočaranju, – spoznavanje ljudi. Jaz bom mojo malo vzgojila tako, da bo čim prej zvedela vse, kaj je dobrega in kaj slabega na svetu, povedala ji bom, da so ljudje bolj slabi, kakor dobri in da jim ni slepo verjeti, osobito jo bom naučila, da se ne bo podajala nikoli kakoršnikoli strasti. – Glejte, jaz sem srečna, gotovo stokrat srečnejša kakor če bi bila vzela doma kakšnega trgovca, ki bi mu duševno obzorje segalo k večjem do »Naroda.« In ko sem se podala Vladu – preko 2 leti sva se poznala in rada imela – ni bilo to v strasti – i nikoli mi ni bilo žal niti trenutek. Ko sem bila v drugem stanu, sem bila srečna, postala sem lepa, razvila sem se duševno in telesno. Ko je mala prišla na svet, – nisem imela sicer skoro krajcarja a kako sem bila vesela! Da so me obrekovali, opravljali – oh, kako im je bilo vse strašno malenkostno. Jaz sem Vlada poznala! Poznala sem ga, ker sem poznala druge ljudij, ker sem imela nesrečna otročja leta in sem bilo prisiljena le razmišljanja o svetu in ljudeh. – Povedala bom vse moji mali, opozorila jo na vse nevarnosti, pokazala ji bom vse mogočnosti, da ne bo postala nesrečna v ljubezni. Ali vzgojila jo bom tudi tako, da četudi bi se razočarala v človeka, ki ga bo imela rada, da bo imela še zadosti moči živeti sama in si napraviti to življenje tako, da bo njej in dugim koristno. – In končno, če bi tudi poginila, – življenje je samo tako dolgo nekaj vredno, dokler smo dobri in dokler nas veseli.  – ali dosti! O takih rečeh se da samo govoriti, preobširne so in preve- like za pisma. Hotela sem reči, sa- mo, da spoštujem vsako prepričanje, ki je res prepričanje, ki ni niti sle- pi fanatizem, niti leno žedenje v komodnem kotičku starih formi, niti zopet prazno opišenje in bobnanje v praz- nimi frazami. – Ko sem imela v Ljubljani predavanje sem rekla, da nisem bila pet let pri spovedi, pa je neki profesor potem dejal: »Saj sam nisem bil 20 let pri spovedi ali če ženska, kaj takega reče, je pa vendar-le grdo« – Taka svobodomiselnost se mi gnjusi. To se vidi da nima prepričanja, da smatra spoved za nekaj dobrega in je zato neznačajnež, ker jo opušča. Jaz n. pr. Aškerca, kakor človeka ne spoštujem posebno. Ni se pokoril cerkvi ali mašo je vendar bral; hodi za ženskami, ali skrivaj, ker se mu zdi vendar greh i.t.d. Vem za kaplana, ki se je zaljubil v včiteljico. Odšla sta na Rusko, prestopila k pravoslavju in se vzela ali žena njegova se ne podpisuje pri nas z njegovim imenom. To je za me strahopetnost. Če misliš v svoji duši in si prepričan da delaš prav, zakaj se sramuješ, če pa misliš, da grešiš, ne greši ali vsaj priznaj, da grešiš in se ne skrivaj po »slabostjo človeško« in takimi frazami. Zato se mi Vaša knjiga dopade, ker je človeška, ali ki se strinja z Vašim življenjem in Vašimi nazori. Povem Vam pa, da Vam bodo ravno duhovni zamerjali Vašo odkritosrčost. Vi jih poznate, kakšni so večina. Premalo so poetični, da bi jim bila ljubezen kdaj kaj drugega, kakor grda, brutalna, peklenska okušnjava. Tiste eterične, krasne ljubezni, ki veje od duše do duše, kakor vonj razcvetenih rož, ki oplemenjuje in očiščuje srca – te ljubezni oni ne poznajo. Jaz jo poznam, zato Vas razumem. Vi, katolički duhovnik, in jaz, ki sem srečna v veliki ljubezni poleg svojega moža, nama ja obema zaprto in prepovedano vse drugo. Ne želim si nikoli ničesar in nikamor in vendar sprejemam rada od življenja vse, kar smem vzeti brez krivde. Poznam nekoga ki me ljubi, enkrat, dvakrat me vidi v letu, ali ljubi me s krasno, spoštljivo in čisto ljubeznijo brez želja. Kadar me vidi, se dotake moje roke, pogleda me v oči in zopet vem: mislil bo na me pol leta, celo leto. Tisti dan, ko me vidi je boljši, kakor je bil včeraj in kakor bo jutri. Kaj je to krivica, da sem vesela te ljubezni in da sem hvaležna, da me ljubi tako lepo?! Ve, da ga ne ljubim, ve da sem srečna, ničesar ne upa, ali ljubi me. Letos sem mnogo potovala. Neko noč sem se vozila sama z nekm inženirjem v kupeju 2. razreda. Zaspala sem na eni strani, on mi je sedel nasproti in sva se razgovarjala. Pripovedoval mi je o svoji mladosti, o sebi, o svojih dveh deškah, o svoji ženi, ki je »dosti« srečen z njo. Nikdar se nisva videla prej. Tudi jaz sem se razgovorila, kako sem si želela v svet, kako sem odšla potem od doma, kolikrat sem gladovala, ali kako je bilo vendar vse krasno, vse sem pripovedovala. Hipoma sem postala zaspana in že se pol v snu se mi je zdelo da me ta človek zdaj tako dobro in blagohotno gleda, kakor se gledajo otroci, ki jih ima človek rad. In še sem si mislila, da sem neumna, da si take reči domišljam, spala sem dolgo. Zjutraj se probudim, nekdo me je bil poljubil. Odprem oči, dan je bil in tisti inženir kleči na podu, prosi me za odpričanje, še enkrat me poljubi in predno se še dobro zdramim, sedi zopet na svojem mestu in si pokriva z rokami obraz. Sednem in vidim, da ima vse roke mokre od solz. Še enkrat me prosi za odpričnje. – »Ihr Wesen hat mich überwältigt...« Niti besede več nisva govorila, ali meni se še danes nekaj v vren zgane, kadar se spomnim na tiste besede, kako jih je izgovoril: »Ihr Wesen...« Kaj je mislil celo noč?! – – Vidite, in kako bi naj človek ne bil tako tiho hvaljen, da doživi take lepe reči. Kaj je to kakšna krivica, kaj je to nekaj grdega?  Ne more biti nič grdega, ker jaz ne izgledam tako, da bi me mogel imeti kdo ravno zaradi moje lepote rad! – Oh, ali dosti, dosti! – Mislila sem, da imam še eno prazno stran. Veseli me, da mislite o Zupančiču ravo tako, kakor jaz. – Bodite prav lepo pozdavljeni, ne vstrašite se tega pisma, pišite mi zopet kaj in ne recite mi »milostiva«, meni se taka strašanska vljudnost nič ne dopade! – In pišite mi kmalu, jaz pisma rada sprejemam – rajše, kakor pišem!

Zofka 

Moram pridati, da nisem pročitala še cele vaše knjige. Kadar jo pročitam, napišem še kaj.  – Vi se bojite smrti. Jaz prav čisto nič. Ta danes bi umrla, če bi bilo treba. –