9. 1920
Velecenjeni gospod doktor!
Čudno – šele zdaj van pišem a tolikrat mislim na Vas. Lani sem bila duševno neopisljivo sama. Moj soprog je plemenit in zelo dober človek ali skroz in skroz političar. Malo govori. Imponira mi, kakor človek in karakter, ali v njemu nima nič umetniškega. Za »labilno« duševno stanje umetniške narave nema pravnobenega smisla. On je vedno enak, »jak i bez živaca«, v meni pa je neprenehoma silno valovanje mislij in čustev. – Zagreb mi zelo ugaja, namreč mesto in okolica, z ljudmi pa nikakor ne morem priti v kontakt. Pri buoržoaziji me odbija njena sitničavost in površnost pri bohemih; pisateljih, umetnikih pa žalostna enostavnost njihove kulture. –
Ne mislite, da si domišljam, da sem nekaj posebnega in več kakor drugi! Samo ženska
sem, ne brez talenta in ambicije. In potrebujem to, kar Nemec pravi: geistige anregung.
– V zakonu tega ne najdem. Moj prvi zakon je končal zelo nesrečno in samo slučajno ne tudi tragično. Moj dragi soprog mi je brezmejno vdan in veren, ampak tudi on ne ljubi
moje duševnosti. Moj prvi soprog jo je črtil, drugemu je indiferentna. Kljub vse ljubezni,
s katero me obdaja sem duševno očajno osamljena! In zato tudi ne delam, kolikor
bi mogla. Za koga? – Če čitam memoare, korespondenco, životopise pisateljev in pesnikov, vidim, da ima vsak nežne prijatetelje, ki ga bodre in ki se zanimajo za njegovo delo. Jaz tega nimam! A masa mi je hladen pojem. – Lani, ko sem bila v Mariboru sem Vas občudovala, da ste v svoji veliki navidezni osamljenosti ostali duševno tako sveži in čili. Zavidela sem vam. Hotela sem vas prositi, da mi poklonite malo svojega prijateljstva, ali premalo sem bila z vami v dotiki. – Tako sem pisala tedanjemu gerentu Pfeiferju, proseč ga, da vam odda pismo, če ne more ali neče sam stopiti z menoj v koresondenco. Pisal mi je enkrat ali zelo banalno. Ne vem če vam, je pismo (prvo) izročil ali ne, prosila sem ga še enkrat za to. Pri tem je ostalo. In bilo mi je večkrat žal. Videla sem Vas kolikokrat v duhu v Vaši knjižnici in bilo mi je žal, da nimam nobene veze z vami ki imate za seboj bogato duševno intenzivno življenje in ste ostali tudi v svojih poznih letih to, kar je še pri naših mladih tako redko: kulturen človek in gentleman.
Potem mi je umrla kčerka v Pragi. – Vse je bilo tako tragično, da sem izgubila za nekoliko mescev duševno ravnotežje. Odpotovala sem v Prago in pozneje v Kraljevico, kjer sem napisala knjigo »Vladoša«. Kadar izide Vam jo pošljem.
Vi ste se me spomnili v moji veliki boli. Še le zdaj se vam zahvaljujem – moje misli so vaš večkrat obiskovale in v duhu sem večkrat sedela z vami med vašimi knjigami. Vi imaste v sebi mir in modrost, v meni jih še ni. – Padam iz enega ekstrema v drugi: iz največe agilnosti v mračno apatijo.
Zunanje prilike delujejo na me moreče. Danes se nihče ne zanima za literataro, vse drsi v politiko. Čemu pisati knjige, ko ni papirja?! – Imam sto osnov, vse polno načrtov in začetih stvari. Začnem in klonijo mi roke. Za koga da pišem? Koga to zanima? – Saj še moj mož nevtegne da čita moje stvari! In pustim vse, pa se podajam brezplodni melankoliji! »Jugosl. žena« ne bo več izhajala. Deficit je prevelik. Meni je prav, moja je duša, kakor pogorišče.
Pisala bi drame, velike romane. –Nimam žive duše, niti enega edinega človeka, ki bi se zanimal kaj delam, ali pišem ali ne ali nimam kakšno idejo ali nobene. In če to traja leta in leta se iscrpi duša in roke klonejo. – Pisala sem dnevnik zadnjega pol leta. Napisala
sem čez tisoč stranij. In sem zopet prenehala. Saj nima smisla. Ne vem zakaj sem vam napisala vse to?! Saj najbrž tudi Vas ne bo zanimalo. Hotela sem Vam samo s par besedami priobčiti, da pridem drug teden v Maribor in bom toliko slobodna, da vas obiščem. V četrtek popoldne pridem in ob šestih zvečer, če ne bo mogoče prej, bom pri Vas. Moram drugo dopoldne odpotovati. Peljala bom svojo kčerko Mašo v »Vesno« v gospodinjsko šolo. Ni posebno talentirana, samo za glazbo so zanima. Sicer je pa še mlada, še le 13 let. Telesno je zelo razvita. Morda bo srečnejša, kakor ja bila Vladoša.
Posebno lepo Vas pozdravlja
z iskrenim spoštovanjem
Zofka Kveder Demetrović